Ok, ker se po mojem mnenju v povezavi s hujšanjem omenja veliko neresnic, sem si vzel malo časa in napisal nekaj daljšega na to temo. Naj poudarim, da gre zgolj za moje lastno mnenje in bom zelo vesel kakršnegakoli konstruktivnega mnenja glede napisanega. Če se bo seveda sploh komu dalo vse prebrati
Nekaj najpogostejših in (domnevno) zmotnih ali napačno interpretiranih trditev (ki se pojavljajo tudi v tej debati):
1. Več obrokov dnevno pospeši metabolizem
Pogosto omenjeni t.i. "termični učinek hrane" (Termic Effect of Food - TEF) naj bi pomembno vplival na "hitrost" metabolizma. Mnogi verjamejo, da več obrokov na dan pomeni tudi večji dnevni TEF, kar naj bi generalno pospešilo metabolizem in, v primerjavi z manj dnevnimi obroki (na primer enim samim) prispevalo k večji izgubi shranjenih maščob.
TEF je definiran kot proces, pri katerem se zaradi absorbcije vnešene hrane aktivnost metabolizma poviša in je v neposredni relaciji z energijo, potrebno za prebavo, distribucijo in skladiščenje nutrientov v telesu. Delež porabljene energije se v povprečju giba okoli 10% skupne kalorične vrednosti vnešene hrane in lahko nekoliko varira glede na njeno sestavo oz. razmerje med posameznimi makronutrienti. V tem pogledu je torej popolnoma vseeno, ali v povprečju vnesemo v telo hrano v enem obroku, ali pa ta obrok razdelimo v več manjših. Dokler bo skupni kalorični vnos na koncu enak, to ne bo bistveno vplivalo na končno porabo kalorij, kar so že sugerirale tudi nekatere znanstvene raziskave.
Ena takšnih je na primer pokazala, da je skupina, ki je tokom 8 tednov dolge raziskave uživala en obrok dnevno, v primerjavi s skupino, ki je uživala tri, v povprečju izgubila enako tako na skupni telesni masi (-4.7%), kot tudi v sami telesni sestavi (maščobe [FM]: -3.0 kg , pusta telesna masa [LBM]: -2.0 kg). Skupni dnevni kalorični primanjkljaj v odnosu na posameznikov bazalni metabolizem (BMR) je bil pri obeh skupinah je enak (- 571 kcal), torej precej restriktiven. (Doucet in drugi, PubMed 2010).
V še eni raziskavi recimo niso ugotovili nobenih razlik v BMR pri posameznikih, ki so uživali dva ali sedem obrokov dnevno. Avtorji te raziskave so v članku med drugim zapisali, da je uravnavanje telesne teže, upoštevajoč ugotovitve o nepomembnosti števila dnevnih obrokov, možno edino skozi balansiranje kaloričnega vnosa v odnosu na porabo. (McDevitt in drugi, British Journal Of Nutrition, 1997)
2. Visok glikemični indeks vs. nizek glikemični indeks
Glikemični indeks hrane (Gi) je merska enota, ki določa vpliv vnosa sladkorjev na nivo glukoze v krvi (odkril Jenkins, 1980). Višji Gi povzroča intenzivnejši skok krvnega sladkorja, posledično se sprosti več insulina, ki regulira nivo sladkorja v krvi tudi tako, da presežek "usmerja" v pretvorbo v maščobe in maščobne zaloge. To torej pomeni, da se hrana z visokim Gi hitreje skladišči v maščobne zaloge kot hrana z nizkim Gi, pri kateri se sladkor v kri sprošča počasneje in ga zato lahko telo več porablja sproti. Mnogi si to razlagajo tako, da hrana z visokim Gi bolj redi, vendar pa v smislu časovnega cikla (ki je daljši od recimo nekaj ur) to v resnici ne vpliva neposredno na telesno težo. Na koncu še vedno šteje le skupni kalorični vnos v odnosu do porabe. 1.800 kcal hrane z visokim ali nizkim Gi je v tem smislu isto, le pot energije do končnih porabnikov je morda nekoliko različna. Od celotnega vnosa bo na koncu v maščobnih zalogah ostalo ravno toliko kalorij, kolikor jih telo ne bo uspelo porabiti. Za zmanjšanje zalog bo torej potrebno izpolniti osnoven pogoj - ustvariti kalorični primanjkljaj. V danem primeru bi bilo torej za kakršno koli izgubo maščobnih zalog potrebno porabiti več kot 1.800 kcal.
V raziskavi, ki so jo opravili na University Of Minesota, so proučevali neposredni vpliv Gi na izgubo telesne teže. Sodelujoči so bili razdeljeni v tri skupine: prva skupina je uživala hrano z visokim Gi, druga z nizkim Gi in tretja hrano več maščob. Dnevni kalorični vnos je bil pri vseh za 749kcal manjši od posameznikovega BMR. Raziskava je trajala 12 tednov. Rezultat: vsi so izgubili na teži, pri čemer ni bilo razlike med posameznimi skupinami (vse tri v povprečju cca -9.0 kg) (Redmond in drugi, British Journal Of Nutrition, okt. 2005)
3. "Režim stradanja"
Še ena izmed pogostih tem, ki se veliko omenja v mnogih shujševalnih dietah, zelo pa je popularna tudi v fitnes krogih. T.i. "režim stradanja" (starvation mode) naj bi se po nekih teorijah zgodil, ker telo, domnevno zaradi konstantnega, dolgotrajnega zmanjšanega kaloričnega vnosa, v strahu pred nadaljnjim stradanjem, prične intenzivneje pretvarjati in kopičiti vnešene kalorije v maščobne zaloge. Pri tem naj bi se BMR upočasnil, izgubljen vir energije pa kompenziral z intenzivnejšim "kurjenjem mišične mase kot največjim porabnikom energije". Po mojem mnenju metabolizem v resnici deluje precej drugače, režim stradanja pa je bolj kot ne mit, seveda vsaj dokler govorimo o nekem razumnem zmanjševanju kaloričnega vnosa. Podobno pa očitno meni tudi stroka:
Pri skupini 29 zdravih moških in žensk, ki so bili v raziskavi 72 neprekinjenih ur brez kaloričnega vnosa, tore brez hrane (!), so merili njihov BMR po 12, 36 in 72 urah. BMR se jim ni zmanjšal niti po 72 urah, v 36 uri odsotnosti hrane se jim je celo pomembno zvišal! (Webber, McDonald, British Journal Of Nutrition 1994)
Vse napisano je le krajši povzetek argumentov, ki ne govorijo v prid mnogim trditvam v zvezi z zmanjševanjem telesne teže. Moje mnenje je še vedno, da je edini pravi in logični način ustvarjanje kaloričnega primanjkljaja. Zdi se mi, da se večina tistih, ki bi radi shujšali, nikakor noče sprijazniti z dejstvom, da je potrebno za izgubo teže pač manj pojesti. Katerakoli dieta, pa naj bo to Montignac, Atkins, Paleo, Ketonska, Low Carb, Low fat, Perfect 10, dieta s postenjem itd., je v osnovi le ena izmed možnih poti, ki lahko posamezniku pomaga k zmanjšanemu vnosa kalorij, sicer rezultata ne more biti. Najbolj učinkovita formula je torej tudi najbolj preprosta - vnešene kalorije : porabljene kalorije. Kalorija je pač kalorija in tega ne moremo zanikati
Še veliko bi se dalo napisati o tem, pa tudi o nekaterih drugih (verjetno) napačnih trditvah (kot so na primer 130 BPM srčnega utripa za optimalno kurjenje maščob, pa nemogoče hkratno izgubljanje maščob in pridobivanje mišične mase itd.), ampak naj bo dovolj zaenkrat
![Velik nasmešek :D :D]()
Skratka, konstruktivni komentarji in (proti)argumenti zelo dobrodošli.