Citat:
Uporabnik kozarec pravi:
Citat:
Uporabnik Robbit pravi:
Če imajo starši dovolj in jim pomoč otroku ne bo predstavljala prevelikega problema, naj pomagajo. Meni se zdi nekaj najbolj normalnega, da starši pomagajo otroku (tudi če ta ni več najmlajši). Seveda ne pričakujem, da se bodo starši še pri petdesetih matrali zato, da bi mene nekam nastanili, govorim za primer, kjer starši imajo presežke in hvala bogu da jih bojo dali otrokom.Citat:
Uporabnik kozarec pravi:
Jaz pa od staršev nočem nič zato, ker se mi zdi, da sta se že dovolj namatrala, da mi pa res ni treba še kot odrasli rit odnašat.
Ne razumeš.
Ni fora v tem, da oni ne bi imeli oz. da mi nočejo dati (ker so včasih prav tečni s tem, da mi bodo pomagali). Fora je v tem, da JAZ OD NJIH NIČ NOČEM. Ker pač ne maram dobivati pomoč od nekoga, za kogar sem ocenila, da je bolj potreben pomoči kot jaz. Koliko je ta ocena pravilna, sicer ne vem (ne brskam po denarnicah), ampak glede na to, da živita skromno, pač ne rabita še mene, da me - četudi začasno - sponzorirata.
Isto filozofijo imam tudi pri npr. parkiranju na invalide. Lahko bi (velikokrat, ker sta na celem park placu dva avtomobila), a nočem, ker pač nisem invalid. Pika.
Pridna
Jaz sem od staršev lepo vzel kar so mi ponudili (nimam stanovanjskega problema) in sedaj se trudim, da bom lahko tudi jaz podobno pomagal svojemu tamalemu. Prvo redna služba, nato pa že varčevanje, da bo tamali kaj imel pri dvajsetih.
Glede invalidov pa tudi sam ne parkiram na njihovem mestu odkar sem pred Emporiumom dobil listek