no, jst sem tut ena tistih srečnic, ki so ji starši lahko privoščili precej komot stanovanje (selitev načrtovana za konec leta), ampak moram kontrirat tistim, ki mislijo, da se tistim, ki so stanovanje dobili podarjeno, to zdi samoumevno in da tega ne znajo cenit. OK, seveda je precej tudi takih, pa vseeno.
Jst še kako cenim to, da mi ne bo treba zaradi tega bit zakreditirana 10 ali 20 let in gledat na vsak tolar, saj so starši to zaslužili z lastnim delom in trudom, večletnim odpovedovanjem mnogim stvarem, dokler fotrova firma ni zalaufala. Še kako se spomnim otroštva, ko ni bilo denarja za recimo sadni jogurt, ampak se je kupoval samo navadni (ki ga ne maram), ko niti pomislit nisi smel, da se bo kupilo kaj drugega kot nujne zadeve. In ja, spomnim se tudi časa, ko je firma šele štartala in se je šparalo na vseh koncih-od cunj, zimskih počitnic in tako naprej.
Je pa res, da se je včasih dalo narediti več za manj denarja-starša sta z malo prihranjenega denarja, a z veliko volje in truda ne le odplačala stanovanje, v katerem smo živeli, ampak sta zraven zgradila še vikend-res, da smo ga večino sami zgradili, a tudi za material in podobno je potrebno dati denar. Pa smo šli kljub temu na vsako leto na morje.