Mogoče je za folk sporno to, da se potem bejba hvali, koliko denarja je vložila v ta flet oz. da je pač njun, čeprav notr tut posteljnine ni prinesla.
Kako ste prišli do stanovanja?
- Ustvarjalec teme Tamara
- Začetni datum
Mogoče je za folk sporno to, da se potem bejba hvali, koliko denarja je vložila v ta flet oz. da je pač njun, čeprav notr tut posteljnine ni prinesla.
Najbrž moram drugič spodaj pripisati, odebeliti, pobarvati,..."cinizem.press" ali kaj podobnega, da bodo velecenjeno občinsto razumelo smisel mojega repliciranja na nekaj, kar je prej - zanimivo - ostalo totalno neopaženo. Verjamem, da ne zato, ker je bil spredaj podpisan nek drug nik...
Nazadnje urejeno:
Jah, takim se mogoče fino zdi pa naj imajo veselje. Najlažje se je s hvaliti s tem, kar je v bistvu v celoti naredil (ali dobil) nekdo drug. Jaz sem z bivšim fantom tudi živela v njegovem stanovanju, vendar sem tudi kaj vložila v to in nisem bila tam samo priležnica. Sva šla pač narazen, ampak če bi ostala skupaj nebi imela stanovanjskega problema in bi se lahko posvetila drugim stvarem.
Citat:
Uporabnik kozarec pravi:
Najbrž moram drugič spodaj pripisati, odebeliti, pobarvati,..."cinizem.press" ali kaj podobnega, da bodo velecenjeno občinsto razumelo smisel mojega repliciranja na nekaj, kar je prej - zanimivo - ostalo totalno neopaženo. Verjamem, da ne zato, ker je bil spredaj podpisan nek drug nik...
Pravzaprav sem razumela tvoj cinizem in v bistvu nisem želela komentirati tega kot tvojo trditev. Bom naslednjič bolj "previdna"
Jaz in moj dragi sva do stanovanja oz. hiše (glej moj podpis) prišla tako, da sva najprej šparala in se odrekala, potem pa sva vzela še kredi in sedaj jo imava. Poleg tega pa so še starši pomagali.
Nič red face postavljat. To pomeni, da si imel oz. imaš zelo brihtna starša, ki sta že od samega začetka pametno načrta življensko pot in ustvarila dom tudi zate. Eni pa celo življenje uživajo, ne da bi sploh pomislili oz. se kaj spomnili na sineka.
Najbolj vzgojno sicer ni, samo bi rad videl junaka, mu kupijo stanovanje, pa reče da si ga bo raje sam...
(brihtna, jah, rešla sta se me - ampak samo delno, ker smo presneto blizu)
(brihtna, jah, rešla sta se me - ampak samo delno, ker smo presneto blizu)
Citat:
Uporabnik mojamura pravi:
tudi mi2 razmišljava o nakupu starejše hiše...lepo sta to 'sredila' karantanka...res!
pri nama je šit samo to: edino jaz sem kreditosposobna, nobeni od staršev ne morejo finančno nič pomagati
Nič razmišljat kar kupit, pa bo in to čim prej. Dokler se v to ne spustiš, se ti zdi, da je vse skupaj nemogoče potem pa kar gre, seveda brez odrekanja in trdega dela pa res ne bo šlo. Jaz tudi nisem nikoli razmišljala o nakupu stare hiše. Vedno sem se predstavljala v novi hiši ali novem stanovanju. Verjetno do nove hiše tudi midva (s temi financami) ne bi nikoli prišla, saj bi že za parcelo in dokumentacijo dala toliko kolikor sva sedaj za to najino bajturino. No potem pa se je lani decembra pokazala priložnost in sva jo zgrabila z vsemi štirimi. In sedaj jo imava.
Sicer pa, ali veš, da en kredit lahko vzameta dva? Jaz s svojo plačo tudi nisem bila kreditno sposobna, skupaj z dragim pa gore premikava. Pa ne zaradi tega ker bi imel on večjo plačo ampak zato ker jaz del plače na žalost dobim v kuverti.
Pa hvala za čestitke.
Dokler se ti ne zdi samoumevno, da ti starši kupijo stanovanje in dokler ceniš "darilo" je vse ok. Pač nekateri starši so pametnejši od drugih oz. sposobnejši.
Kakor kdo. Jaz stvari, ki so mi jih kupili starši, cenim bolj kot če bi jih kupila sama. Spoštovanje pač.
do stanovanja sva prišla pred 4 leti, itak da sva bila nad cenami obupana in sva se nekak privajala na to, da bova pač podnajemnika - potem pa sva se odločila, glede na stanje na trgu, cene so začele ful rasti, sva si rekla, da je treba skočiti v vodo, se ozrla po trgu, nekaj časa spremljala in klicarila in ogledovala, poleg tega sva si naredila finančno konstrukcijo, malo midva, kolikor sva prišparala (par milijončkov), nekaj starši, ostalo pa kreda na 10 let. Evo, zdej je za nama že skoraj štiri leta plačevanja kredita, še šest let pa sva rešena. Aja, kupila sva 52 m2 v LJ, novogradnjo, s kar dobro razporeditvijo, tako da ima najino dete tudi svojo sobico. Če bo pa še eno dete, potem pa bo treba iskat alternative. A če imaš eno nepremičnino že za sabo, se mi zdi, da bo veliko bolj lažje preskočiti na večje stanovanje. (ko kupovala, sva bila oba zaposlena za določen čas, a se je tudi to sčasoma uredilo).
Skratka, včasih je treba enostavno skočit v vodo.
Skratka, včasih je treba enostavno skočit v vodo.
Če imajo starši dovolj in jim pomoč otroku ne bo predstavljala prevelikega problema, naj pomagajo. Meni se zdi nekaj najbolj normalnega, da starši pomagajo otroku (tudi če ta ni več najmlajši). Seveda ne pričakujem, da se bodo starši še pri petdesetih matrali zato, da bi mene nekam nastanili, govorim za primer, kjer starši imajo presežke in hvala bogu da jih bojo dali otrokom.
Ne razumeš.
Ni fora v tem, da oni ne bi imeli oz. da mi nočejo dati (ker so včasih prav tečni s tem, da mi bodo pomagali). Fora je v tem, da JAZ OD NJIH NIČ NOČEM. Ker pač ne maram dobivati pomoč od nekoga, za kogar sem ocenila, da je bolj potreben pomoči kot jaz. Koliko je ta ocena pravilna, sicer ne vem (ne brskam po denarnicah), ampak glede na to, da živita skromno, pač ne rabita še mene, da me - četudi začasno - sponzorirata.
Isto filozofijo imam tudi pri npr. parkiranju na invalide. Lahko bi (velikokrat, ker sta na celem park placu dva avtomobila), a nočem, ker pač nisem invalid. Pika.
Nazadnje urejeno:
