Kopiram samo del besedila - opis borbe s covidom iz prve roke. Celotna zadeva je na voljo na
https://matjazgercar.medium.com/možje-v-belem-cc8534d6938a
Začetek citata, 1.del:
Zdaj pa še nekaj o sami bolezni in mojem boju z njo. Priznam, nisem si niti mislil, da bom korono kdaj srečal, kaj šele, da bom imel z njo takšne težave. Pa vendar se je zgodilo. Delam od doma že dolgo, druženja smo praktično prekinili, tudi tista zunaj. Žena pa je hodila v službo in ker dela v vrtcu, je bila okužba bolj kot ne, vprašanje časa. In se je zgodilo. Prvi znaki, pozitiven test. Nekaj dni kasneje se znaki pojavijo še pri meni, ker je ona pozitivna, mene ne dajo na test, tako ali tako sem dobil virus. V službo sporočim, da imam covid, ter da bom verjetno par dni odsoten. Kako zelo sem se zmotil. Par dni se je raztegnilo v en mesec. Prvih nekaj dni je še kazalo, da bo vse ok, potem pa se je začelo. Vročina in kašelj. Glede na to, da zjutraj ni bilo vročine, zvečer pa niti ne preveč visoka, si nisem sploh delal skrbi. Kašelj pa je pritiskal bolj in bolj. Jasno, ko se srečaš z neznanim, si želiš čimveč informacij in tako sem prebral vse, kar se je dalo o koroni, ter med drugim prebral tudi nizki saturaciji. Še dobro, da imam oxymeter doma, saj je imel hčerka, kot majhna, večkrat težave z dihali. Pomerim mojo saturacijo, pokaže 97%. To je ok. Potem pa začne padati in gre, 96, 95, 94, 93, 92. Pa spet navzgor. Oh, ta kitajska jajčka, očitno ne delajo. Žena pomeri na sebi, vse ok, 98% in se ne spreminja. Naslednjih par dni je bil zgodba podobna, s tem, da je številka padla tudi na 88%. Zaradi vedno hujšega kašlja kličem urgenco in mi pošljejo patronažno sestro, da me malo pomeri. Vse ok, saturacija 97%, pritisk ok. Kašelj pa ja, zoprn, ampak bo minil.
Odločim se, da kitajski oxymeter upokojim, zato nabavim novega, ne ravno poceni v Sanolaborju. Pomerim saturacijo z novim — 92%. Hm, le kako je to možno? Naslednja dva dneva si merim saturacijo, nič več ne niha veliko in pade celo na 88%, ter ne pride več kot na 92%. Zaradi situacije me v ponedeljek pošljejo na rentgen v Ljubljano. Mislim si, da me bodo slikali, ter poslali domov. Kako zelo sem se zmotil. Prva panika je bila, da sploh še nisem bil testiran. Zato so naredili dva testa. Hitrega in klasičnega. S hitrim so potrdili, da sem covid pozitiven in da so me lahko začeli obravnavati v ambulanti. Klasičen test je bil pa potreben, če bi me morali sprejeti v bolnico. Zelo prijazna mlada zdravnica se mi je res posvetila. Niso je zanimala samo klasična vprašanja, ampak je želela izvedeti čimveč o meni. Razložim ji celoten potek bolezni. Po pogovoru, so pričeli s pregledom. Najprej oxymeter na prst, ki je kazal solidnih 97%, občasno 95%. Povem še o mojih domačih pripetljajih z oxymetrom in na prst mi prilepijo drugačen, očitno boljši oxymeter. Le ta je pokazal 88%, vmes malo tudi 90%. Zdravnica malo zastriže z ušesi in se odloči, da bodo vrednost kisika pomerili direktno v krvi. Zato mi iz zapestja vzamejo kri in kmalu zatem mi prinesejo kisik, ter me seznanijo z novico, da je res nizka vsebnost v krvi, ter da me bodo zadržali v bolnici.
Sicer še nimajo prostora zame, ampak se bo v parih urah sprostilo kakšno mesto. Potem mi še dodatno vzamejo kri, za druge preiskave, ter me pustijo ležati tam v neki improvizirani sprejemni covid ambulanti. Kisik imam, oxymeter na prstu imam, če bi bile kakšne težave so pa za vrati. In sem ležal tam nekaj ur, ko so prišli po mene, da me bodo odpeljali na covid oddelek. Tudi klasičen test je bil pozitiven, zato me sedaj lahko odpeljejo v rdečo cono. Ne bi namreč želeli tvegati, da bi se tam okužil, če slučajno ne bi bil res pozitiven.
Prihod na oddelek pa poseben, nezemeljski. Prižgan alarm po hodnikih je naznanjal, da prihaja nov bolnik. Namen alarma je, da se zaposleni umaknejo iz hodnika, da je prihod v rdečo cono čim hitrejši in s čimmanj stika. Kot bi mignil sem bil v rdeči coni, kjer pa je vse spokojno. Mir, tišina. Pripeljejo me v sobo, mi dajo pižamo in brisačo, ter me za trenutek pustijo, da se uredim. Potem pa se je pričelo. Kisik ni nastavijo na nos, oxymeter na prst, ter mi dajo prva zdravila — Medrol, ter še nekaj za zaščito želodca. Hkrati mi pomerijo sladkor. Čez nekaj trenutkov prinesejo prvo inekcijo, ki jo dobim v trebuh — proti strdkom. Tole pa ni hec, si mislim. Utrujen od vsega, ko me čez kakšno uro pustijo pri miru, zaspim. Spanja je bilo pravzaprav v prihodnjih dneh še obilo.
Naslednji dan me zdravnik razveseli, da se mi je raven kisika dvignila, da bi mi ga zdaj odklopili. Ker je bil to moj prvi dan v bolnici, me zdravnik seznani z vsem, kar se dogaja z menoj. Imunski sistem se je pretirano odzval, zato je prišlo do covid pljučnice, ko se v pljučih tvori sluz podobna mreži, ki te počasi zaduši. Z Medrolom bodo poskušali zaustaviti ta odziv telesa, ker pa ima precej stranskih učinkov, bom dobival dnevno inekcijo proti strdkom, ter stalno mi bodo merili sladkor, saj lahko le-ta zaradi zdravila podivja. Poteka bolezni ne morejo napovedati, saj se vsak odzove drugače. Nekateri so po parih dneh dobri, nekateri rabijo malo več, nekaterim pa se še poslabša. Zato se mi ne upa zdavnik nič napovedati, bomo sproti videli, kakšen bo odziv telesa. Hm, nič kaj vzpodbudno si mislim, ampak saj sem mlad. Morda mi bo mladost vseeno pomagala. Kasneje sem videl, da ni to nobena garancija.
Tisti dan, ko so mi prvič odklopili kisik, je bilo počutje precej boljše, kot prejšnji dan. Naslednji dan pa se je pričelo. Kašelj mnogo slabši, ob kašljanju me je pričelo dušiti, kot bi mi nekdo zategnil vse dihalne poti in bi dihal skozi eno majhno slamico. Občutek, da se dušiš zares ni prijeten. Zaradi kašlja mi ponudijo neke tablete proti kašlju, ki so mogoče res malo pomagale, ko pa so popustile je bilo pa še mnogo slabše. Ob rednih meritvah, tudi sam vidim, da mi je raven kisika v krvi zopet močno padla. Ni šlo, zopet me priklopijo na kisik, tokrat na večjo količino. Po nekaj dneh v bolnici, veš že vse o kisiku. Na vratih je bila barvna lestvica mask, tako da si točno vedel kolikšno količina kisika kdo dobiva. Meni so dajali največ kisika 4L, kar je še šlo na cevke v nosu. Če bi potreboval več, bi dobil maske z različnimi barvami. Do 16L kisika si šel lahko na maski. Ko je bilo potrebno več, pa so pacienta odpeljali. Verjetno na intenzivno, na ventilator. Danes vidim, da sem dobival res minimalno količino kisika, takrat tam pa se ti zdi da od 1L do 16L ni tako zelo dolga pot. Iz 1L so povečali najprej na 2L, potem pa na 4L. Kako to gre, sem videl pri svojem soborcu mojih let v moji sobi, ko je iz 1L prišel v nekaj dneh na 12L. In nihče ni znal nič napovedati. Dodajajo kisik in čakajo. V katero smer se bo vse skupaj obrnilo. Močno upam, da je moj soborec zdaj že brez kisika. V bolnici je zagotovo še.
.....