Ker ste se glih izpovedali kot pri Mihiju: še moja JLA zgodba:
1982/83 - septemberska (pred študentska) "klasa".
- sem najprej šel na MB železniško dan prej pospremit kolege - ni res kot je nekdo napisal, da v SLO ni bila "žurka" ob odhodu, je pa res, da so se nekateri iz znanih tekočih razlogov tega težko spomnili.
- drugi dan zjutraj sem z JATom odletel v BG in z busom do Kovina. Na busu spoznal bodoče sotrpine - po šišanju smo dva dni rabili, da smo ugotovili kdo je kdo.
- Kovin - najbolj "zadrogirano" mesto v Vojvodini, "kazenski dom" beograjskih oficirjev, nagradna kasarna za beograjske frajerje (v ponedeljek zjutraj v vojsko, v petek popoldan pa domov, vse z lastnimi avti), drugače pa učni center - avto šola za letalski del vojske. Sama ravnina, bunker najvišji "hrib" daleč naokoli. Tri mesece "obuke", nekaj smešnih prizorov - recimo "Lala", ki je izpit B kat., ki je bil tisto leto prvič pogoj za sprejem, "naredil" dan pred prihodom v kasarno, ki je bil totalno nekoordiniran, ni znal strojaka pa da ga jebeš! Sicer "strojeva obuka" ni bila pri nas primarna, mislim da smo natrenirali samo za zakletvo in to je to. V vodu mi je bil komandir "iz Maribora", ko sem ga vprašal ja pa od kod - Duh na Ostrem vrhu.
Torej avto šola, skoraj povsem klasična kot v civilu: pole za teorijo civilne srbske (takrat sem prvič videl v polah vprašanja o krožiščih), itak da sem bil "naduvan slovenac" in sem prvič gladko pogrnil teorijo, no pol sem vseeno odprl knjigo in drugič položil brez napake, ker "nagrada" je bila prekomanda med prašinare.
Vozili smo po bivši letalski pisti (poligon že takrat), po mestu in "daljinsko ter terensko vožnjo" v Belo crkvo in Deliblatsko peščaro. Tam smo "malo" trenirali terensko vožnjo, tako, da smo na koncu kamion dvigovali na roke iz peska.
Je pa tisto navadno TAMovo čudu kar šlo in šlo, dokler se ni enkrat zakopal do kesona.
Prvenstveno je bilo rečeno, da dobimo vsi C kategorijo, "neperspektivni" v življenju pa še E, da bodo imeli kaj delat. No pol smo izpitno vožnjo vozili vsi s prikolicami in sedaj imam polni C in E - že tam so nam vpisali v naša vozniške, doma sem samo prijavil kategoriji v sistem. Torej po treh mesecih so me želeli obdržati za inštruktorja in "novinarja, oz. urednika" časopisa, pa sem se zmazal. Dobil sem "nagradno" Bihač.
- Bihač, letališče Željava: skupaj nas je prišlo kakih 10 gušterjev iz Kovina v šofersko četo, en makedonec je takoj šel na prevoz hrane iz menze za ostale dislocirane enote, en al dva v gasilsko četo, ostali smo "zadužili" različna vozila: avtobus redne linije v kasarni, poveljniška Zastavo 1500 in Fiat Campagnola, en Pinzgauer za ekstremne podvige, več TAMičev različnih konfiguracij, 9 in 15 sedežni, pa kamionska verzija,... ter seveda nekaj kamionov. Sam bi moral dobit avtobusno linijo, pa sem se zmazal, ker mi ni bilo za vozit sem pa tja po kasarni (cca 10 km one way), pol pa so mi dali TAMiča s 15 sedeži in sem večino časa vozil dežurne oficirje na obhode naše kasarne in dveh drugih, ki sta spadali pod našo komando (skladišče rezervnih delov za letala in skladišče goriva). Večinoma sem vozil nočne runde cca 100 km na noč, s tem, da če sem se vrnil po 24. uri sem lahko zjutraj dalje spal, kar sem s pridom izkoriščal. En mesec sem "cepal" dežurstvo v avto-parku, ker mi je kao crknila bosch pumpa in so jo poslali na servis v ZG. Ja takrat nisem vedel, da je treba in kako odzračit lajtnge, če ti zmanjka goriva, kar se nam je kar pogosto dogajalo saj je bil čas bencinskih bonov in tudi v JLA smo jih imeli, čeprav si jih dobil kolikor si jih rabil. Črpalko pa smo imeli svojo v krogu kasarne. Dober mesec pa sem bil na bojevem dežurstvu pri pilotih MIGov 21. Moja naloga je bila jih pripeljat iz "koče", kjer so 24/7 dežurali, do cca 500m oddaljenih letal, ki sta "na stand by" čakali na začetku kratke-vzletne piste. Torej pilotom se ni smel dvigniti utrip pred odletom. Startali so v primeru "uzbune" direkt izpred vhoda v hrib, zato so tudi bila taka vrata, da ni "kurilo" not.
Dobre strani Bihača: smo imeli kar luksuzen objekt s centralno kurjavo, postelje v enem prostoru cca 20 ljudi, kopalnica s toplo vodo za vsak dan, avtopark 50 m proč, jedilnica 100m. V bistvu nam ni bilo hudega. Zvečer me je poklical dežurni oficir, da sem ga peljal najprej domov na "večerjo" (nekateri so me povabili domov), pol sva naredila rundo. Podnevi sem dežural če se je kak turist poleti zapeljal na našo dovozno cesto do kasarne, da so jih oficirji odganjali, enkrat sem se pol ure "deval", da so lahko počeno gumo zamenjali in se odpeljali naprej.
Imeli smo dva oficirja: stari vodnik Marinćev (ne bom nikoli pozabil "pedra" makedonskega zafrustriranega - je svoje rojake vojake jebal v glavo, ker mu niso dali zastavniškega čina in ga poslali v Makedonijo na stara leta - do mene je bil korekten) in en gušterski podpolkovnik (se mi zdi sem že pozabil) direkt iz fakultete. Ga je seveda stari vodnik vozil kot pravega vozeka.
Ker je bila naša kasarna tudi vojaško lovišče sem večkrat peljal kakega "budžovana" iz ZG na lov. Recimo znani general Tus je streljal iz mojega kombija na srne, medtem ko je njegov šofer s službenim avtom šel lepo domov nekam naprej iz Bihača - vedno je pazil, da ima šoferja nekje od tam, da ga je lahko spustil domov.
Enkrat sem peljal dva al tri oficirje na teren v okolico Glamoča na iskanje odpadlega lanserja za rakete z MIGa, ki ga je izgubil na strelišču. Se spomnim, da je tudi tam nekje bil en odsek ceste na novo narejen in popolnoma raven za primer potrebe po pristajanju.SE še na Guglu vidijo neki bunkerji tam.
Drugič smo šli "preluftat" komandno mesto pri Udbini, na že zgoraj omenjenem rezervnem letališču na cesti. Sedaj je tam zraven letališče z betonirano stezo, če se ne motim je bila takrat samo travnata, potencialno za vzlete in rezervni hangarji za MIGe, ki bi jih premaknili iz Bihača. Zmotno je prepričanje, da sta bila Željava in Jošani povezani pod zemljo, bi le šlo za takrat najdaljše tunele v Evropi.
Najboljši trenutek: odpiranje nove šole v okolici Bihača, kjer so domačini postavili mize in stole pa iz hiš znosili ogromno dobrot, pol pa po sistemu - vojniče sedi jedi, jaz pa b'k sem se pri prvih dveh že nabutal, pol sem pa le začel zbirat samo najboljše kose.
Slaba stran Bihača: domov sem lahko šel le enkrat kar je bil takrat pravi podvig, saj je (po spominu) bil le en al dva avtobusa dnevno v ZG, pa tam prestop za MB - si potoval skoraj cel dan. Pozimi je blo mrs'k'ps - do -25 na dežurstvu.
Pa še za konec: v času služenja sem doživel 4 inšpekcije GINA - generalna inšpekcija jugoslovanske armade - ko so prišli iz BG ta visoki generali kontrolirat pripravo. Prvič že v Kovinu po kakih dveh tednih, smo se po alarmu morali skrivati med sladkorno peso. Pol pa še trikrat v Bihaču, enkrat samo za oficirje, ki so se potem na enem hribčku igrali vojno komando in "streljali" na letala, pa drugič za celo kasarno, ko so nas "napadli niški specialci" in so sosednji "tovorni četi" ukradli pokvarjen kamion (mislim da nekaj z zavorami), ga spotoma porihtali in "pobegnili" iz kasarne. Pol pa še čisto na koncu, ko se je pol kasarne premaknilo v Udbino na teren. Takrat bi se moral že "skinit", pa nam je stari vodnik priznal, da ne upa dat generale v avte, ki jih vozijo gušterji. Sem se že pripravljal na odhod domov in sem imel "malo daljše lase", pa me general vpraše: "Jeli vojniče kad si se ti zadnji put šišao? - Druže generalu, da niste vi došli, ja bi se več skinuo!" Pol pa sva bila prijatelja tri dni do konca vaje. Jedel sem z njimi janjetino po gostilnah, pa spal v hotelu v Udbini, ko pa me je na terenu en naš oficir buzeriral, da moram maskirat vozilo in sem mu pojasnil, da sem od generala voznik, pa ni popustij, jaz pa sem zataknil dve vejici za brisalce, ga je potem ko je to videl naredil general 5cm malega: "DA MI NISI NIKAD VIŠE DIRAO MOG ŠOFERA!" Pol pa je bil mir. Jaz pa sem lahko "smuknil" pogledat Teslino rojstno hišo.
Matr kot Andersen sem se razpisal.
PS: letala so bila kot pravi
matej_ mislim da smo morali vzletet pred 5 minutami od alarma, do Beograda je rabil par minut.
Edit: nekaj netočnosti sem popravil.
siol.net
