Jaz sem šel domov prav brez vsega, če se prav spomnim. Vse kar sem imel, sem imel v žepih. Nobene torbe ali vrečke. Vse sem pustil tam. To je bilo za mano. Kot ko službo menjaš, načeloma nisem prav veliko hodil nazaj, čeprav nisem odšel sprt.
Sicer je bil odhod domov svoja štorija. Par tednov prej sem šel sredi peklenske vročine po civilko in sem imel primerno tistemu vremenu. Ko pa sem se skidal, je bilo deževno in precej hladno. Nekaj časa me je zeblo kot psa, potem pa sva na vlaku čez Slavonijo s sotrpinom iz Zagreba pila vse do Zagreba in se je dalo preživeti tudi pot naprej od Zagreba. Sem bil tako nacejen, da sem iz Zagreba klical k enim ljudem, ki so že imeli telefon, da naj me pride brat iskat v en kraj kakih 30 km daleč, kamor sem pač našel javni prevoz in pozabil povedati, kdo sploh sem. Sem vseeno prišel domov.
Spomnim se tudi, da smo imeli idejo, da se bomo vračali skozi Sarajevo. Ampak vojak iz Sarajeva je na tekmovanju bil prvi in dobil toliko nagradnega, da so ga morali dodeliti na neki višji instanci. Jaz sem bil na tekmovanju drugi in sem ga dobil v kasarni. Moji dokumenti so bili urejeni, on pa do mojega odhoda ni dobil tistih dni. Kako se je končalo, nimam pojma. Če je nagradni dopust dobil, je bil v vojski predolgo. Včasih moraš imeti srečo. In tako sem šel v Sarajevo prvič šele pred leti.
. Je doživel resnico.
