Lepo ignorirajte klošarje pa bo. Jaz jim že nekaj časa ne dam nič. Tukaj so zato, ker se jim splača. Očitno so Slovenci v povprečju precej mehkega srca oziroma imajo nekakšen občutek slabe vesti, ko vidijo klošarja in to vest pomirijo s tistim drobižem.
Saj se ti morda nekateri smilijo, ker si hitro začneš predstavljati sebe v takšni na videz ponižani vlogi. Po drugi strani pa se vedno zavem dejstev, ko so:
1. dela v SLO je dovolj, še posebej fizičnega, kjer že sedaj "uvažamo" delovno silo iz vzhodnih in balkanskih držav.
2. kar nekaj % ljudi v SLO živi pod pragom revščine pa ne beračijo, se nekako prebijajo skozi življenje, živijo s par sto EUR mesečno, imajo otroke in plačujejo davke. Mogoče še bolj redno in pošteno kot kakšni tajkuni.
3. SLO ima cerkev, ki je po svoje tudi velik berač, fehtari povsod, le da na fini način. Naj še ona kaj da tem ljudem, če so tako zelo ubogi. Recimo obleko, hrano, prenočišče. Pa ne mi, da nima.
4. državi vsak mesec zdajemo nekaj deset odstotkov svojega zaslužka za razne prispevke, davke ipd. Vprašajte svojega delodajalca, kolikšen je bruto-bruto strošek vašega dela. Ob takšnih transferjih denarja, ki smo ga zaslužili delavci, naj država skrbi za socialne transferje in ne tisti, ki nas ta država že itak ožema.
5. poznam kar nekaj primerov slovenskih davkoplačevalk, ki so se jih (tudi precej ugledna podjetja) znebila, ko so zanosile. Niso jim podaljšali pogodbe za določen čas, četudi bi breme porodniškega nadomestila prevzela država. Živijo s socialno, s tem pa naj bi živele sebe in svojega otroka. Bodo klošarile? Mulca kazale po Slovenski? Ne. Potihoma bodo preživele svojo socialno krizo in mačehovski odnos slovenskih lastnikov kapitala, ki meji na žlehnobo.
Pod črto: z veseljem bi dal kakšen EUR tu in tam. K sreči zaslužim dovolj in mi to ni problem. Ampak ne bom dajal raznim komercialnim obiskovalcem iz Romunije, Slovaške ter Bolgarije, ki z beračenjem ustvarjajo neobdavčen prihodek zase in svoje gospodarje. Slovenskemu klošarju dam, ni problema, če je prijazen in nevsiljiv. Še raje pa bi dal zgoaj opisanim socialnim primerom poštenih davkoplačevalcev, ki se znajdejo v resni stiski v tej presneto prijazni in perfektno vodeni državi, a tega ne razglašajo na ves glas sredi ulice temveč svojo revščino iz sramote skrivajo za štirimi zidovi.