ne, ne bo držalo. vsak ni mogel kupiti stanovanja, čeprav smo vsi vplačevali v stanovanjski sklad. odkupili so ga lahko samo tisti, ki so v najemniškem (družbenem stanovanju) živeli.
tisti, ki nismo imeli možnosti dobiti stanovanja v najem ( zato , ker so starši že imeli stanovanje in nismo blefirali z življenjem v drvarnici ali nekem virtualnem najemu 10 m2) smo bili prisiljeni kupiti stanovanje in se pošteno zakreditirati. 10 let sem namensko varčeval (inflacija je imela tudi tu učinek), dobil kredit od banke, kredit od podjetja, pa še žena je vzela oba kredita in potem sva kupila (seveda pred jazbinškom).
za odplačilo kreditov sva dajala plačo in pol, za preživet so pomagali starši. res je sicer, da je zaradi inflacije to breme po nekako 5 letih bilo minimalno, sva pa imela tisti znameniti SKB kredit, ko si po 3 letih odplačevanja bil dolžan več kot na začetku in sva prodala avto in si zopet sposodila pri sorodnikih, da sva rešila golo kožo. 2,5 sobno stanovanje je stalo takratnih 160.000dem....
in nato sledijo vsem znani dogodki...jazbinškov zakon in možnost, ki je bila dana le nekaterim..odkup po 5000 do 15 000 DEM.
naj samo povem, da so se mi vsi smejali....za denar, ki sem ga takrat (pred jazbinškom) dal bi si kupil v teh ugodnih časih 10 stanovanj. ja, in res je, nekateri so to naredili.
podobno so bili hendikepirani oziroma bili oškodovani tisti, ki so leta odtrgovali od ust in gradili (ker ni bilo šans dobiti družbeno stanovanje). tudi oni niso bili v enakopravnem položaju.
kakorkoli...priliko je treba iskoristiti in nekateri so jo. je pa daleč od resnice, da smo imeli vsi možnost pristopa do družbenega premoženja...in svet gre naprej
še kot zanimivost: v stari ljubljani ob ljubljanici pa si lahko odkupil stanovanje (zaradi starosti hiš) tudi za 1500 DEM, to je cca 700 €.
smej se, kdor se more. tako lahko z gotovostjo trdim, da so imeli pristop do družbenega (našega, skupnega) premoženja le nekateri.