Hrvate zajela panika, PIRANLEAKS !

Je ta trditev ali njihovo predvidevanje mogoče??
del izjave iz članka ...
hrvatska šefica diplomacije Vesna Pusiæ najavila je moguænost raskida arbitražnog Sporazuma iz 2009., a najjača oporbena stranka, HDZ, istaknula ga je kao jedino rješenje.

Članek:
http://www.jutarnji.hr/kako-ce...avanje/1388708/

ja zgodovinske občine Piran, katere last je bilo tudi zemljišče pri Svetilniku na Savudriji, s katerim je vedno upravljala Občina Piran, ki je nadzirala celoten Piranski zaliv in morje. Zemljišče, ki ga je Občini Piran leta 1891 podaril Anton Kača, (Občina Piran ga je v svojo, občinsko last, sprejela leta 1893, ko je bil zapuščinski postopek zaključen) je nacionalizirala hrvaška komunistična okupacijska oblast.

Leta 1993, je tem velikohrvaškim idejam sledilo nadaljevanje. Nevarnost na jugu za Hrvate ni bila več tako velika, da se ne bi začeli ukvarjati s svojo mejo na severu. Tako so svojo kontrolno točko, ki je bila dve leti pri Kaldaniji, premaknili naprej na sever, na ozemlje, ki je last Sklada kmetijskih zemljišč Slovenije. Tam so na predhodno pripravljenem platoju, ki ga je zgradilo leta 1991 slovensko podjetje za slovensko kontrolno točko, Hrvati postavili svojo »začasno kontrolno točko«, ki jo lahko po lastnih besedah podrejo in odstranijo v nekaj dnevih. Slovenska politika je to enostransko, agresivno dejanje Hrvatov le opazovala in protestirala z uradnimi depešami MZZ. Toda obenem je slovensko policijo nekdo odpoklical iz zaselkov na južni strani Dragonje, do koder je takrat patruljirala. Povsem enako se je zgodilo na vzhodu Slovenije, v Prekmurju. Hrvati so namreč v skladu s svojo velikohrvaško agresivno politiko prestopili tudi reko Muro in okupirali del Prekmurja pri Hotizi. Slovenska policija se je umaknila tudi s tega dela slovenskega ozemlja in iz Murske šume, na tromeji.

Po protestni noti MZZ RS, z dne 20.05.1993, v kateri je Slovenija protestirala proti nadaljevanju hrvaških del. Ker je bila Hrvaška takrat v vojni z jugo-srbsko armado in srbskimi vstajniki na Hrvaškem, so Hrvati dela ustavili (meseca Rožnika oz. junija 1993). Toda že naslednje leto so pričeli s ponovno gradnjo hrvaške kontrolne točke na istem mestu. Tudi tokrat je slovenska vlada »protestirala«, oziroma napisala Hrvaški pismo, na katero je 18. Velikega travna 1994 odgovoril takratni predsednik hrvaške vlade Nikica Valentiæ in katerega prevod vam predstavljamo spodaj:

Pismo Nikice Valentiæa

»Spoštovani predsednik g. Drnovšek

Zaradi izrednega pomena za Hrvaški turizem, saj je beseda o pomembnem mejnem prehodu, je potrebno čim prej dokončati določena dela na mejnem prehodu Plovanija. Dela na mejnem prehodu so bila prekinjena junija lani.

Te dni nameravamo začeti in izvesti samo tista dela, ki so potrebna, da se ta prehod usposobi za potrebe turistične sezone in sicer:

1. Izvedbo nasipa za plato in pripravo prometne površine,

2. Pripravo betonskih temeljev in montažo začasnega nadstrešja,

3. Montažo začasnih montažnih hišic za potrebe državnih služb,

4. Izvedbo del javne razsvetljave;

Dovolite mi, da še enkrat v imenu Hrvaške Vlade potrdim in jamčim, da izgradnja teh začasnih del ne prejudicira mejne črte.

Navedene konstrukcije se lahko odstranijo v roku 5 dni.

Prosim, da navedeno sprejmete na znanje z razumevanjem.

S spoštovanjem,

Zagreb, 18.5.1994.

PREDSEDNIK VLADE
Nikica Valentiæ«



Kopija dopisa Vlade RH Janezu Drnovšku oz. Vladi RS. Vir Bela knjiga MZZ RS. Medtem, ko leta 1994, predsednik hrvaške vlade Nikica Valentiæ še vljudno piše » Dovolite mi, da še enkrat v imenu Hrvaške Vlade potrdim in jamčim, da izgradnja teh začasnih del ne prejudicira mejne črte . Navedene konstrukcije se lahko odstranijo v roku 5 dni«, pa republika Hrvaška danes vztrajno ponavlja stališče, da je omenjeno slovensko ozemlje od vekomaj nesporno hrvaško.

Hrvaška agresivna politika se je v naslednjih letih nadaljevala s sekanjem gozda na Tomšičevi parceli pod Snežnikom in utrjevanjem svoje oblasti, v na novo okupiranem slovenskem ozemlju v Istri. Tej hrvaški politiki so sledile zahteve po polovici Piranskega zaliva, kateremu so spremenili zgodovinsko ime v nekak nov umotvor »Savudrijska vala« in po Trdinovem vrhu. Pred Piranski zaliv je leta 2004 priplula celo hrvaška vojaška ladja, s čimer so hoteli Hrvati podkrepiti svojo »pravico« do slovenskega morja. Šlo je za 80 metrov dolgo hrvaško topnjačo, ki pa naj ne bi zaplula v slovenske vode, temveč se je črti nadzora približala na eno miljo, nato pa se je obrnila in odplula proti jugu. Če je mišljena s črto nadzora sredinska črta v Piranskem zalivu, je zadeva seveda še bolj izzivajoča. Prihod ladje namreč ni bil napovedan, kot je to običajno pri premikih vojaških plovil, območje pa je preletaval tudi hrvaški helikopter. Hkrati, ob teh naštetih dejstvih, se skoraj vsako leto dogajajo v Piranskem zalivu incidenti, ko hrvaška policija preganja in ustrahuje slovenske ribiče, ki v nobenem pogledu ne morejo gospodarsko ogroziti hrvaških ribičev, zraven tega pa lovijo v svojih tisočletnih slovenskih ribiških loviščih.

10. Rožnika (junija) 2005, sta predsednika vlad obeh držav, Janez Janša in Ivo Sanader, podpisala Brionsko izjavo Vlade Republike Slovenije in Vlade Republike Hrvaške o izogibanju incidentov. V njej sta se obe vladi zavezali, da se bosta v bodoče izogibali nastajanju incidentov v medsebojnih odnosih. Predstavniki obeh držav so se tudi dogovorili, da je osnova za reševanje sporov dejansko stanje na dan 25.06.1991, ko sta se državi osamosvojili. V skladu s tem dogovorom, bi se morali Hrvati umakniti iz Murske šume, ozemlja južno od Hotize, s Tomšičeve parcele in ozemlja ob dolini reke Dragonje, pa do Kaldanije, na mejo stare katastrske občine Piran, kjer so leta 1991 imeli svojo kontrolno točko.


Foto STA: www.sta.si/svz/00000029.jpg
Predstavniki slovenske in hrvaške vlade na Brionih, leta 2005. Hrvati se očitno zadovoljni smejejo dogovoru, ki ga kot vselej razumejo po svoje, slovenski predstavniki pa se najbrž smejejo zato, ker se smejejo Hrvati. Predsednik slovenske Vlade Janez Ivan Janša, je leto dni po dogovoru na Brionih, v zvezi z dogodki pri Hotizi, ko so Hrvati enostransko zgradili most čez Muro in začeli z izgradnjo ceste do slovenskega zaselka Mirišče, preprosto pozabil, na Brionsko izjavo 2005. Vlada RSje na svoji dopisni seji 4. Kimavca/septembra 2006, potrdila skupno izjavo premierov Slovenije in Hrvaške, Janeza Janše in Iva Sanaderja, v kateri sta se premiera zavzela za skupno obnovo protipoplavnega nasipa na Muri pri Hotizi - www.ukom.gov.si/slo/koledar/kronologija-2006.pdf . Zakaj je predsednik Janša ravnal v tem primeru v nasprotju z Brionsko izjavo 2005 in Hrvatom dovolil, da so sodelovali z obnovo nasipov reke Mure na levi strani, kjer Hrvati niso nikdar bili in zakaj je to potrdila tudi slovenska Vlada na svoji dopisni seji, do danes nismo izvedeli.

Seveda Hrvati dogovor na Brionih 2005 razumejo povsem nasprotno od nas, velikohrvaško namreč, zato se niso od nikoder umaknili, temveč so še naprej nadaljevali s svojo politiko izvršenih dejstev. Po podpisu Brionske izjave in v direktnem nasprotju z njo, so preko Mure iz Medmurja v Prekmurje zgradili most, brez soglasja Republike Slovenije. Temu je sledil nov zaplet meseca Rožnika/junija 2006. Hrvati so namreč takoj pri mostu pričeli graditi novo cesto do slovenskega zaselka Mirišče. Slovenska oblast je tokrat sicer reagirala in na to območje poslala posebne policijske enote, vendar je bila zadeva nazadnje zaključena s policijskim umikom in z novo izdajo, s pomočjo katere je hrvaški policijski škorenj prvič stopil v slovenski zaselek v Prekmurju!


Slovenske zastave, karantanske zastave, zastave Hervardov in zastave Stranke Slovenskega Naroda na mostu čez Dragonjo. Dogajanje v zvezi z odstranitvijo cvetličnih korit, v skladu s sklepom sodišča v Piranu in Joškom Jorasom, ki je s somišljeniki skušal korita odstraniti, dne 26.04.2008, ni bilo naključno. V tem delu Slovenije imajo težave Slovencev s Hrvati, svoje korenine v ravnanju, ki je bilo zagrešeno s strani slovenske politike že pred mnogimi leti. Leta 1991 namreč, ko se je nekdo med slovenskimi politiki na telefonski klic s Hrvaške odločil, da se bo Slovenija umaknila z zemljišča, ki je last Sklada kmetijskih zemljišč Slovenije in postavila svojo kontrolno točko kakšnih sto petdeset metrov severneje na drugi strani Dragonje. Hrvaška okupacija se je pričela leta 1993, ko so Hrvati pričeli postavljati svojo kontrolno točko na natanko isto mesto, kjer smo to hoteli leta 1991 storiti Slovenci. Od takrat pa je bilo že kar nekaj državnozborskih volitev. Dogajanje v tem delu okupirane Slovenije torej nima nikakršne zveze z letošnjimi volitvami. Hrvaška okupacija tega dela Slovenije, je obstajala pred letošnjimi volitvami in bo, ob neustreznem ravnanju slovenske politike, obstajala še po njih!

21.04.2006, so Hrvati na začetku Jorasove t.i. evropske poti, tik za mostom, postavili štiri betonska korita za rože in mu s tem onemogočili dovoz do doma z avtomobilom. S tem so hoteli Hrvati Joška Jorasa prisiliti, da bi moral prečkati njihovo kontrolno točko, česar seveda ni hotel, saj se zaveda, da je slovenski državljan, na slovenskem ozemlju. Enako velja tudi za njegovo družino in še druge Slovence na tem območju, ki se ne upajo javno izpostavljati. S tem dejanjem in vsemi kasnejšimi zapleti v letih 2006, 2007 in 2008, je Hrvaška dokazala, kako razume podpisan dogovor imenovan Brionska izjava Vlade Republike Slovenije in Vlade Republike Hrvaške o izogibanju incidentov iz leta 2005. Dokazala je tudi kako razume vzpostavitev stanja na dan 25.06.1991. Se spomnite Dunajskega dogovora leta 1912? Dojemanje Hrvatov glede obeh sporazumov in njuno razumevanje, je obakrat identično. Ob vsem tem in ob grenkih zgodovinskih izkušnjah s Hrvati, si Slovenija še kar naprej zatiska oči pred hrvaško okupacijo in jim, v nasprotju z lastno Ustavo, prepušča tisočletna slovenska ozemlja in morje.

Za konec pa samo še to. Presodite sami, ali lahko nekdo, ki ima sebe za »eminentnega in nenadomestljivega slovenskega politika«, ob poznavanju vseh zgoraj zapisanih dejstev, kar naprej vehementno trdi in ponavlja, kako smo Slovenci v svoji zgodovini s Hrvati zmeraj bili prijatelji in zavezniki?! Če imaš takšno politiko za »prijateljsko«, očitno ne veš, niti kaj pomeni sovražnik, niti kaj prijatelj. In kdor ne ve tega…najbrž izpolnjuje pogoje za opravljanje dosmrtne funkcije slovenskega zunanjega ministra…

Andrej Šiško

V Sloveniji, 16. Velikega travna 2008

Literatura in viri:

- Hrvatska povijest u devetnaest karata, Stjepan Srkulj, Zagreb 1937
- Hrvatska povijest u 25 karata, Stjepan Srkulj, Trsat 1996
- Hrvatski povijesni atlas, Zagreb 2003
- Izvorno pravaštvo, Mirjana Gross, Zagreb 2000
- Poviest Medjimurja, dr. Rudolf Horvat, Zagreb 1944
- Sječanja vojnika, Martin Špegelj, Zagreb 2001
- Starčeviæ i stranka prava prema Srbima i prema jedinstvu južnoslavenskih naroda, Vaso Bogdanov, Zagreb 1951
- Slovenijeh, Andrej Šiško - http://www.hervardi.com/slovenijeh.php
- Meja s Hrvaško – zgodovinski pregled od ustanovitve Države SHS do danes,
Andrej Šiško - http://www.hervardi.com/meja_s_hrvasko_zgodovinski_pregled.php
- B. Grafenauer: Zgodovina slovenskega naroda II, Lublana 1965
- MEJNIKI SLOVENSKE ZGODOVINE, VLADO HABJAN
- Zgodovinska zasidranost Slovencev v Istri, Vlado Habjan, Lublana 2003
- Boj za južno mejo – Istra, Roger Gogala, Lublana 1996
- Istrsko vprašanje, Samo Kirsten, Lublana 2002
- Zamolčana Istra, Franc Kunej, Lublana 2006
- Slovensko – hrvaška meja v Istri, Duša Krnel Umek, preteklost in sedanjost: okrogla miza, 01.09. 2004, Lublana

Hrvaški komunistični predstavnik Vladimir Bakariæ, se je s Titom očitno celo uspel dogovoriti, da bi bila meja med ljudskima republikama Slovenijo in Hrvaško na reki Dragonji, namesto na Mirni. Temu dogovoru med »velikima Hrvatoma« Titom in Bakaričem, si ni upal ugovarjati niti prvak slovenskih komunistov, Edvard Kardelj. Tito, ki je bil po starših prej Slovenec, kot Hrvat, saj je bila njegova mama Slovenka, oče pa kajkavec, potomec Panonskih Slovencev, rojen v vasi s slovenskim toponimom Kumrovec, se očitno ni, ne počutil, ne opredelil kot Slovenec, temveč kot Hrvat, podobno kot Maček. Toda veliki politik Tito ni premogel niti toliko slovenske narodne zavesti, da bi glede na to, da je ostalo po drugi svetovni vojni pod Italijo okrog 140.000 Slovencev in smo Slovenci izgubili tako Trst, kot Gorico (da ne omenjamo še Koroške, s Celovcem in Gosposvetskim poljem), Slovencem v zameno za to izgubljeno ozemlje pripadlo vsaj ozemlje celotne cone B STO, do reke Mirne, ki je bilo tako ali tako slovensko! Ne, nedvomno tudi s Titovim pristankom, je ozemlje, ki nikdar ni bilo hrvaško in do katerega Hrvati nikoli niso imeli nikakršnega resničnega državnega ali zgodovinskega prava, niti pravice, postalo hrvaško. Pravična slovenska zahteva je bila odpravljena s tem, da smo tako ali tako vsi Jugoslovani in komunisti, meje med republikami pa niso pomembne. Očitno za Slovence res ne, za Hrvate pa zelo!

Pred razpadom SFRJ leta 1991, so se Hrvati do Slovencev obnašali na videz zavezniško, saj so bili v mnogo težjem položaju kot mi, zaradi velike srbske manjšine na Hrvaškem. Predsedstvi Slovenije in Hrvaške sta že 20. Prosinca/januarja 1991 podpisala Sporazum o obrambi, ki je imel osem točk in je veljal za primer, če bi prišlo do oborožene intervencije proti zakonitim organom oblasti in državljanom v obeh republikah. Še en sporazum med Slovenijo in Hrvaško je bil podpisan tik pred osamosvojitvijo obeh republik, imenovan Sporazum o prijateljstvu, sodelovanju in varnosti. Hrvati se obeh sporazumov ob intervenciji JA v Sloveniji niso hoteli držati, ker je JA najprej napadla Slovenijo in ne Hrvaško! Hrvaška bi morala preprečiti dostop okrepitvam JA iz Hrvaške, ki so prodirale v Slovenijo, pa tega kljub sporazumu ni storila! To je moč imenovati kot novo izdajstvo Hrvatov! Obakrat že takoj v začetku vojne, tako leta 1941, kot tudi petdeset let kasneje, leta 1991.

Hrvaški general, poveljnik hrvaškega ZNG, general Martin Špegelj, o tem v svoji knjigi »Sječanja vojnika« pravi takratnemu hrvaškemu predsedniku Tudžmanu:« Ne vem če je tudi vas, toda mene je klical predsednik Milan Kučan in me prosil za pomoč, če ne drugače, potem vsaj tako, da skušamo preprečiti enotam JA, da z ozemlja Hrvaške krenejo v Slovenijo«. Tudžman je Špegljevo zahtevo po ukrepanju v skladu s sporazumom s Slovenijo zavrnil z besedami:« Mi v vsem tem ne so-de-lu-je-mo na no-ben na-čin! Ne dovoljujem aktiviranja nikakršnih enot! Na našem ozemlju ne sme priti do kakršnegakoli incidenta z JA!« Toliko o zavezništvu in prijateljstvu s Hrvaško.

Glede razmejitve v Istri, je potrebno zapisati, da so Hrvati sprva postavili svojo kontrolno točko južno od doline reke Dragonje, po vzponu na hrib, pri Kaldaniji, torej precej dalje proti jugu, od današnje hrvaške kontrolne točke ob Dragonji. Iz dokumentov Bele knjige MZZ, je mogoče tudi zaključiti, da je nekaj dni pred osamosvojitvijo leta 1991, najverjetneje hrvaški predsednik Tudžman poklical, ali Peterleta ali Kučana (morda pa oba) in zahteval, da Slovenci ne zgradimo svoje kontrolne točke na natanko tem mestu, kjer sedaj stoji hrvaška kontrolna točka. Slovenska gradbena podjetja so namreč že navozila gramoz in na tem mestu utrdila plato, na katerem bi naj stala slovenska kontrolna točka. Po slovenski obrazložitvi navedeni v Beli knjigi MZZ, se je tedaj Slovenija odločila (kdo???!!!), da se bo umaknila in da se bo slovenska kontrolna točka zgradila kakšnih sto petdeset metrov severneje, na drugi strani Dragonje. Natančno to dejanje je položilo temelje 17 let dolgemu sporu med Slovenijo in Hrvaško in težavam Joška Jorasa in drugih Slovencev na južni strani Dragonje, kar se je pa začelo sicer nekoliko kasneje. Kakorkoli že, Tudžman je kljub mnogo hujši nevarnosti, ki je takrat pretila Hrvatom s strani Srbov in JA, delal in ukrepal v skladu z velikohrvaškim programom in idejami. Slovenski politični voditelji pa očitno niso imeli, ne interesa, ne programa, ne idej in tudi znanja ne, zgodovinskega namreč!

VIR ,;; http://www.hervardi.com/velikohrvaska_politika_in_njene_teznje.php

Upoštevajte --kopy paste!!

Koalicija stopnjuje obrambo arbitražnega sporazuma
Premier Borut Pahor je danes znova zagovarjal arbitražni sporazum v parlamentu in opozoril, da bo arbitražno sodišče moralo mejo na kopnem in morju ter stik z odprtim morjem določiti z eno in ne tremi razsodbami. Medtem pa vlada prek spletnih strani ministrstev oglašuje svoje argumente "desetkrat za sporazum".
17. maj 2010, ob 18:27 (posodobljeno: 11. december 2014, ob 15:58)
Tekst: | Foto:

Tiskalniku prijazna oblika
Premier Borut Pahor je danes znova zagovarjal arbitražni sporazum v parlamentu in opozoril, da bo arbitražno sodišče moralo mejo na kopnem in morju ter stik z odprtim morjem določiti z eno in ne tremi razsodbami. Medtem pa vlada prek spletnih strani ministrstev oglašuje svoje argumente "desetkrat za sporazum".

Pahor je v državnem zboru moral tudi pojasnjevati, zakaj on vidi, da mu je hrvaška kolegica Jadranka Kosor obljubila, da bo Slovenija dobila stik z odprtim morjem, medtem ko v Zagrebu to zanikajo in pravijo, da nič v arbitražnem sporazumu ne potrjuje, da je Hrvaška to sprejela. Pahor je danes pojasnil, da je bilo to zagotovilo dano na njegovem srečanju s Kosorjevo v Trakošæanu julija lani in da ga je razumel kot neformalni dogovor.

V Trakošæanu sta se strani vrnili za pogajalsko mizo, predmet pogajanj pa je bil drugi Rehnov predlog, je dejal premier v odgovoru poslancu SDS Zvonku Černaču. Predlog je bil po Pahorjevih besedilih načeloma sprejet, ne da bi bilo treba govoriti o podrobnostih. "Vsi smo vedeli, o čem govorimo," je zatrdil Pahor in poudaril, da je Hrvaška pogajanja o drugem Rehnovem predlogu zapustila ravno zato, ker je bilo v njem arbitražnemu sodišču naloženo, da določi stik Slovenije z odprtim morjem. Nato pa je Hrvaška tudi pisno potrdila, da bo pogajanja nadaljevala na podlagi drugega Rehnovega predloga.

Premier je tudi opozoril, da glasovanje za sporazum prinaša pozitivne posledice za Slovenijo, medtem ko bi z zavrnitvijo sporazuma naredili veliko uslugo Hrvaški, poleg tega pa nas mednarodna skupnost ne bi več razumela. Dodal je še, da tudi še ni slišal prepričljivega argumenta, kako bodo ravnali, če bo sporazum zavrnjen.

Na vprašanje Antona Anderliča (LDS) pa je pojasnil tudi dilemo, ali drži, da bo arbitraža najprej odločila o meji na kopnem in morju ter šele nato določila stik Slovenije z odprtim morjem. Kot je poudaril Pahor, bo arbitražno sodišče mejo na kopnem in morju ter stik z odprtim morjem določilo z eno, in ne tremi razsodbami, pri tem bo upoštevalo mednarodno pravo in načelo pravičnosti.

Predstavnik Zbora za republiko, nekdanji ustavni sodnik Tone Jerovšek je sicer za Reporter ocenil, da je arbitražni sporazum pogajalski in pravni adut Kosorjeve, Pahorja pa da je ob pogajanjih prežel občutek, da lahko postane človek, ki se bo zapisal v zgodovino s teritorialno zaokrožitvijo Slovenije v njeno korist. "Bil bi nič manj kot drugi Rudolf Maister. A bo, kot mnogi beremo sporazum, če z referendumom uspe, njen grobar," je dejal. Prizadetost Slovenije bo, je prepričan, trajna in nepopravljiva, enaka kot ob koroškem plebiscitu.

Predsednik Zaresa Golobič je v posrednem odzivu na tovrstne izjave ocenil, da se bo na referendumu odločalo tudi o tipu politike - ali za politiko, ki daje prednost strankarskim interesom pred državo ali proti taki politiki. V odzivu na nedeljske besede predstavnikov prve demokratične slovenske vlade je ocenil, da če bi bila sedanja opozicija v času osamosvajanja prav tako v opoziciji, potem bi propadel tudi plebiscit o osamosvojitvi Slovenije.

Poudaril je sicer še, da je arbitražni sporazum za Slovenijo dober in bo omogočil, da se popravijo številne napake slovenske politike vse od Demosove vlade naprej. Vendar pa jih je treba rešiti na civiliziran način. Če pa sporazum ne bo potrjen, potem bo izgubila celotna Slovenija, Hrvaška pa bo pridobila, je dejal.

Da je sporazum dober, so ocenili tudi vidni člani koalicijske LDS, ki so pozvali volivce, naj ga na referendumu podrejo. Nekdanja evropska poslanka Mojca Drčar Murko je ocenila, da sta Slovenija in Hrvaška možnosti za nezavezujoče rešitve v preteklosti že porabili. Nezaupanje v dokončnost sodbe arbitražnega sodišča pa po njeni oceni meče skrajno neresno luč na Slovenijo in jo izolira v mednarodni javnosti.

Predsednik odbora LDS za zunanjo politiko in mednarodno sodelovanje Bojko Bučar pa je izpostavil, da gre Slovenija lahko mirne vesti na arbitražo, če meni, da ima nesporne pravice do nečesa. "Ni arbitraže na tem svetu, ki bi nekomu drugemu dodelila tisto, kar so nesporne pravice," je menil.

Medtem so se oglasili tudi v zunajparlamentarni NSi in protestirali, da vlada na svojih spletnih straneh oglašuje za arbitražni sporazum in se tako gre nedovoljeno referendumsko kampanjo. Pozivajo, naj vlada tovrstne vsebine umakne, "pristojno inšpekcijo" pa pozivajo k ukrepanju.

Vlada je sicer prejšnji četrtek omenjene očitke že zanikala in zatrdila, da o vsebini arbitražnega sporazuma v času do referenduma komunicira izključno v okviru rednih komunikacijskih aktivnosti brez dodatnih proračunskih sredstev.

Na omenjenih spletnih straneh je sicer objavljen tudi dokument, ki govori o slovenskih pogajalskih izhodiščih iz aprila 2008, po dogovoru med tedanjima premieroma Janezom Janšo in Ivom Sanaderjem na Bledu avgusta 2007, ko sta dosegla "neformalno načelno soglasje" za reševanje vprašanja meje pred Meddržavnim sodiščem v Haagu. V teh pogajalskih izhodiščih je načelo "zunanje pravičnosti" - ex aequo et bono -, ena od ključnih točk nasprotnikov arbitražnemu sporazumu, navedena le kot "taktična poteza", če bi se Slovenija želela iz pogajanj umakniti. Pod dokument pa se je podpisal tedanji zunanji minister Dimitrij Rupel.

Navedbe iz dokumenta kažejo, da Janševa vlada pri pogajanjih s Hrvaško ni nameravala resno vztrajati pri načelu zunanje pravičnosti, poudarjajo na zunanjem ministrstvu. Sicer naj bi bil to uradno slovenski pogoj, vendar ga kot takega med omenjenimi glavnimi pogajalskimi izhodišči ni najti.
Tiskalniku prijazna oblika

http://news-bar.rtl.hr/vijesti...ripao-sloveniji

http://news-bar.rtl.hr/vijesti...odom-oluje-odrz