Maša je bila darovana v spomin na umor 7 slovenskih duhovnikov, ki so jih leta 1941 nacisti izgnali iz mariborske nadškofije in vse nedolžne žrtve. Bogoslužje je potekalo v okviru t. im. »Obnove očiščenja spomina in spomina na mučence« (Dan obnove čišæenja pamæenja i spomena mučenika), ki je ustanovljen na pobudo papeža Janeza Pavla II. v jubilejnem letu 2000, ko je na prvo postno nedeljo, ki bo ostala v zgodovini Cerkve kot »nedelja odpuščanja in sprave«, prosil ves svet za odpuščanje grehov, ki so jih naredili otroci Cerkve v 2000-letni zgodovini.
Bogoslužje v Jasenovcu se je začelo z mašo v župnijski cerkvi ob 18. uri, sledila je spokorniška procesija v spomin vseh nedolžnih Romov, Židov, Slovencev, Hrvatov, Srbov, Muslimanov in drugih, ki so tam umorjeni zaradi svoje nacionalne, verske ali druge pripadnosti. Hrvaška katoliška cerkev je javno obsodila zločine jasenovškega taborišča. Takratni nadškof, blaženi Alojzije Stepinac, je ostro protestiral pri takratnih oblasteh in umore javno obsodil z znamenitimi besedami, da so »sramotni madež in zločin« Hrvaške, ubijalci pa njena »največja nesreča«.
I
Požeško škofijo in Mariborsko nadškofijo vežejo pristni prijateljski stiki, saj je leta 1941 tam našlo zatočišče 132 od skupaj 320 duhovnikov, izgnanih iz takratne mariborske škofije.
Med njimi je v ustaškem taborišču smrti Jasenovac najprej bil ubit duhovnik Jakob Sem, kaplan iz Sv. Barbare v Halozah in sicer 30. septembra 1942. Ostalih pet duhovnikov: Ivan Rančigaj, Franc Grobler, Franc Kač, Ivan Kodrič in križnik Anzelm Polak, so bili, skupaj s še enim duhovnikom slovenskega rodu iz Zagrebške nadškofije (Francem Riharjem), nasilno umorjeni dne 17. oktobra 1942, torej skupaj 7 slovenskih duhovnikov. Taborišče pa je preživel duhovnik Rantaša Anton. Rešil ga je zdravnik dr. Nikoliæ, ki ga je uspel spraviti v bolniško barako s pretvezo, da ima tifus in je umrl naravne smrti leta 1960 v Pernici pri Mariboru.
Taborišče teritorialno sodi na področje nove požeške škofije, ki jo jo nadškof Kramberger že obiskal 10. februarja letos, na "Stepinčevo", praznik blaženega nadškofa Alojzija Stepinca, v spomin na njegovo pomoč izgnanim slovenskim duhovnikom.
Iz tega očitno izhaja,da nekateri pač imajo občutek samorefleksije,nekateri pa ga pač nikoli ne bodo imeli.