Sicer so moje zgodbe iz 70. in 80. let - potem pa štoparjev praktično več ni. Ni treba čisto nič ugibati kako ali zakaj, zadostuje da si šofer in prevažaš s seboj sopotnika. Če se karkoli med vožnjo neugodnega zgodi, odgovarja - kdo le?
In ko so poškodbe malce hujše, bo tudi zavarovalnica in tisti AO+ naredila limit in - kdo je zopet tisti, ki odgovarja?
Sem zopet za Apolota kontradiktoren ali kako se je izrazil? A ste morda bili sploh kdaj blizu takšnemu primeru, kjer nihče ne ve, kje se dobrota konča in izkoriščanje začne, da smete kontrirati?
Vsaj dva primera vem sam sedaj, pa če grem še malo misliti, jih bo še nekaj zelo sorodnih. Ob mojem zelo močnem poudarku, kako sem se obvezal ali zaprisegel, da bom neomejeno pobiral avtoštoparje, saj sem sam še danes neskončno hvaležen vsakemu, ki me je pobral za cesto. Imel sem namreč okoli 11 km do prve železniške postaje, potem pa pač po voznem redu, kakor je pač bilo, če sem hotel priti do razvitega sveta in v šolo. Skupaj okoli 46 km.
Ne veste, kaj imate.