O (ne)odgovornosti za energetsko politiko
Državna sekretarka na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo je v ponedeljek na strateškem svetu za energetski prehod v okviru GZS z nekaj izjavami poskrbela za precej razburjenja med prisotnimi. Omejil se bom na eno. Sekretarka je rekla, da so stroški električne energije iz fotovoltaike, vključno s stroškom shranjevanja, nižji od cene energije iz nove jedrske elektrarne. Pri čemer se je nekritično sklicevala na poročilo svetovalnega podjetja Lazard in njegovo oceno »izravnanih stroškov električne energije« (LCOE).
Sklicevanje na LCOE-številke z namenom primerjave stroškov proizvodnje električne energije med različnimi viri je izjemno sporno in zavajajoče. Če pobrskate po strokovni literaturi, boste našli nekaj tisoč znanstvenih in strokovnih člankov, ki nizajo resne argumente proti relevantnosti metodologije LCOE. Če v Google vtipkate niz »what is wrong with LCOE«, dobite 106.000 zadetkov.
Stroka metodologiji LCOE očita, da ne vključuje vseh stroškov posameznih proizvodnih virov. Omejil se bom na ključne. Prvič, LCOE ne vključuje polnega stroška proizvodnje energije nestabilnih oziroma občasnih virov, kot sta sonce in veter. Glede fotovoltaike LCOE zajema samo strošek postavitve sistema, zanemari pa dejstvo, da je sonce zgolj občasen in nestabilen vir energije. Za čas, ko sonce ne sije, je treba postaviti nadomestne vire, to pa so običajno plinsko-parne elektrarne. Torej je v LCOE za fotovoltaiko in vetrnice treba dodati še stroške investicij v nadomestne vire in stroške goriva, kar podvoji ceno.
Drugič, LCOE ne upošteva stroškov vključitve obnovljivih virov energije v elektroenergetski sistem. Ne upošteva stroškov nadgradnje distribucijskega sistema in ne upošteva povečanih stroškov regulacije sistema (kar pri Lazardu priznavajo že na prvi strani). Sonce in veter sta nestabilna vira, odvisna od vremena in letnega časa, operater elektroenergetskega sistema pa mora ves čas vzdrževati konstantno voltažo in frekvenco sistema, sicer sistem kolapsira. Zato morajo imeti operaterji ves čas v rezervi presežne kapacitete, ki jih lahko vklopijo, »ko oblak prekrije sonce«, ali kompenzirati izgube ponudnikov, ki se jih odklopi od omrežja v času viškov energije. In to stane. Zaradi tega je električna energija v Nemčiji za 60 do 70 odstotkov dražja kot v Franciji. Na splošno velja, da z naraščanjem deleža obnovljivih virov v porabi elektrike narašča cena električne energije (Kalifornija, Nemčija, Velika Britanija itd.), kar je v nasprotju s tem, kar kažejo LCOE-številke.
In tretjič, za izgradnjo polno funkcionalnega energetskega sistema je treba pri občasnih in sezonskih virih električne energije LCOE dodati še stroške shranjevanja. Lazard to zadnjih nekaj let upošteva z metriko izravnanih stroškov shranjevanja (LCOS). Zadnje poročilo iz aprila letos tako za nerezidenčno investicijo v kombinacijo solarne elektrarne in baterije navaja razpon cen elektrike od 110 do 131 dolarjev za megavatno uro (za razliko od jedrske energije, kjer navaja visoko ceno v razponu od 138 do 230 dolarjev/MWh). Vendar Lazard upošteva velikost baterije zgolj 50 MW in samo za štiri ure shrambe energije.
Pri fotovoltaiki torej Lazard povsem zanemarja stroške dolgoročnega shranjevanja energije. Denimo strošek shranjevanja celotnih poletnih viškov energije za zimske mesece. Tako velike baterije tehnično in fizično sploh ni mogoče izdelati. Možno je posredno shranjevanje prek pretvorbe v sintetični metan ali vodik. Toda tukaj se v procesih transformacije izgubi približno polovica energije, hkrati pa nimamo odgovora, kam shraniti te poleti ustvarjene količine sintetičnega plina in vodika in koliko bi to stalo.
Hkrati analiza stroškov shranjevanja energije ne vključuje številnih drugih pomembnih dejavnikov. Kot priznavajo v Lazardu (str. 15), analiza ne vključuje stroškov nadgradnje omrežja, prenosnih zmogljivosti, prezasedenosti omrežja in stroškov povečane regulacije elektroenergetskega sistema. Ne vključuje stroškov razvoja novih tehnologij, brez katerih shranjevanje ne bo mogoče. Povsem zanemarja »družbene in eksterne okoljske učinke ter dolgoročne druge in družbene posledice različnih tehnologij sistemov za shranjevanje energije, ki jih je težko izmeriti« (npr. pridobivanje virov, odlaganje ob koncu življenjske dobe, povezano z litijevimi ioni, varnostna tveganja itd.).
Naj ponovim, da boste lažje razumeli, na kaj stavi uradna evropska in aktualna slovenska politika. Prvič, poleti ustvarjenih viškov električne energije iz sonca ne moremo shraniti do zime, ko jo potrebujemo za poganjanje toplotnih črpalk za ogrevanje. Drugič, če jo želimo pretvoriti v energetske nadomestke, moramo poleti ustvariti dvakrat več elektrike in investirati v dvakrat večje solarne kapacitete. Tretjič, ne vemo še, kam shraniti te velike količine nadomestkov do zime in koliko bi to stalo. In četrtič, povsem zanemarimo stroške nadgradnje distribucijskega in prenosnega omrežja ter stroške regulacije sistema, povsem zanemarimo stroške razvoja novih tehnologij in povsem zanemarimo negativne socialne in okoljske učinke, povezane s pridobivanjem potrebnih materialov in odlaganjem odsluženih panelov, vetrnic in baterij.
Kako razumna se vam na tej osnovi zdi stava na obnovljive vire sonca in vetra kot temelja »zelenega« prehoda in njuno preferiranje pred jedrsko energijo? Kako razumni se vam zdijo politiki, ki to propagirajo, ne da bi trenili z očesom?
Oprostite, ampak meni to deluje bodisi kot popolno neznanje (na kar smo pri zelenih politikih že navajeni) ali pa kot politična manipulacija, katere interes je šele treba razkriti. Oboje je enako družbeno škodljivo.