Stefanie Stantcheva (navaja jo tale tekst pri zero-sum thinking, je pa ena od najbolj priznanih mladih ekonomist v svetu ) pravi o obdavčenju:
1. davčna politika je odvisna od politične usmeritve, ne ekonomskih zakonitostih. Da pa je podora močno odvisna od zero-sum thinking. Bolj so ljudje nagnjeni k temu, bolj so za obdavlenje bogatih. In ta zero-sum thinking se pojavlja pri mladih, ki ne morejo priti do osnovnih dobrin (zato so sedaj protesti v Franciji, protestirajo vsi, ne samo črni, dijaki in študentje, ki niso na elitnih šolah).
2. Opozarja na težavo, da običajni davčni sistemi pogosto ne uspejo obdavčiti nerealiziranih kapitalskih dobičkov najbogatejših. V takih primerih je davek na premoženje (wealth tax) koristen dopolnilni instrument, saj preprečuje izogibanje davkom, čeprav prinaša izzive pri vrednotenju in likvidnosti (npr. pri mladih podjetjih ali nepremičninah).
Koliko je mimogrede davek na kapital ali premoženje v Sloveniji (očitno ona meni, da bi bilo treba tu stvari povečati)
3. Ta bo "liberalcem" sploh "všeč": Super bogati so načeloma zelo mobilni, saj se z lahkoto preselijo v bolj ugodno davčno okolje. Vendar ugotavlja, da jih visoka davčna stopnja ne odganja, če država ta denar porabi za javno infrastrukturo, raziskovalne spodbude in univerze (in kot primer navaja Kalifornijo).