Na svetu je miljarda virusov, bakterij, planiranih in neplaniranih dogodkov, bolezni, ki pri določenemu procentu ljudi povzročijo škodo v različnih stopnjah (od 0 do smrti).
Človeštvo z njimi živi, s svojo inteligenco skuša pri marsikaterih znižati procent škodljivosti, a to še ne pomeni, da ga ni. Pri vseh hodimo po neki nevidni meji med sprejemljivostjo restrikcij življenja, stranskih učinkov zdravil, skratka kvaliteto življenja in na drugi strani potrebnega vložka denarja, zmogljivosti in časa.
Ta nevidna enakost obeh strani se konstanto malo vesi v eno ali drugo. Običajno se najprej prevesi v prvi segment, ko zaznamo povišanje problemov, poškodb, bolezni, smrti in z vložkom v drugo stran korigiramo tehtnico spet proti nuli. Včasih pa že vnaprej raje vlagamo v drugi segment, da do prvega ne pride.
Dejstvo je, da vsako tako vlaganje in korigiranje prinaša tudi probleme, saj moraš ljudem nekaj omejiti, jim nekaj vbrizgati, narediti poseg, karkoli. In vse to prinaša tudi stranske učinke, kot je omejitev svobode, manj denarja (davki, prispevki), celo škodljivi stranski učinki, ki so lahko za določene celo hujši kot primarni problem, ki naj bi ga reševali. A spet se tu naredi uravnilovka, kjer sprejemajo stranske učinke, če je pozitivni del veliko višji od negativnega.
Skratka navajeni smo neke uravnilovke. Mnogokrat gre preveč v eno smer ali drugo, ampak se nekako s časom poravna.
Covid - 19 je popolnoma sesul vse uravnilovke sveta. Nad njega nismo šli s pametjo in uravnilovko. Nad njega smo šli s krampom in lopato, miljardami neobstoječega denarja, uničenjem gospodarstev in ljudi. Podrli smo vse zato, da bi ustavili virus, ki pri večini prebivalstva povzroči....prehlad. In padli tudi tukaj, saj ga sploh nismo ustavili. Dopustili smo si vzeti vse pravice in še kar prosimo za več.
