Žrtvena jagnjeta in grešni kozli
Ljudje smo smešni. Kljub razumu se včasih obnašamo nerazumno. Ljudje so zaradi stisk, povezanih z občutki nemoči, jeze, krivde, sramote in negotovosti, že od nekdaj žrtvovali živali, redkeje ljudi, za boljše skupno dobro. In kot je zapisano v Bibliji, so grehe skupnosti položili na hrbet grešnega kozla in ga izgnali v puščavo. Danes žrtvena jagnjeta in grešne kozle določamo simbolično. Nič krivemu posamezniku ali skupini naprtimo krivdo za našo stisko in jo z diskreditacijo potisnemo na družbeno obrobje. Samo zato, da bi si povrnili občutek udobja, po katerem hrepenimo.
Nasedli smo igri, ki nam jo je neopazno vsilila epidemija. Bolj ko se trudimo potisniti v podzavest dejstvi, da smo minljivi in da lagodno življenje na kavču ni ključ do zdravja, bolj nam ju epidemija postavlja pred oči. Preprosteje je verjeti, da bo za naše zdravje dovolj »čudežna« injekcija, kot ohranjati zdravje s telesno aktivnostjo, zdravo prehrano, opustitvijo škodljivih razvad in iskanjem notranjega miru. Vztrajno zanikanje nas je izčrpalo. Da bi se v stiski počutili udobneje, smo poiskali žrtvena jagnjeta in grešne kozle epidemije – naše otroke.
Otroci nas bodo okužili. Zato smo jih zaprli v stanovanja. Namesto v šolske klopi smo jih posedli pred računalniški zaslon. Zaklenili smo jim telovadnice, prepovedali športna tekmovanja in s trakovi obdali igrišča. Onemogočili smo jim stike z vrstniki. Ko smo jim po enem letu vendarle dovolili v šole, smo jim čez usta in nos nataknili masko in jih zaprli v razrede. Otroci so se zredili, postali so manj gibalno sposobni (SLOfit). Povečal se je delež otrok s tesnobo, depresijo in motnjami hranjenja, zvišalo se je število otrok, ki so poskusili narediti samomor. Zvišalo se je število hospitalizacij na otroških psihiatričnih oddelkih (NIJZ). Zavrli smo razvoj naših otrok in jim otežili pridobivanje znanja. Izrinili smo jih na družbeno obrobje. Odločili smo se, da jih žrtvujemo, zato nismo želeli skopariti.
Strah in negotovost sta nam zameglila pogled na resnice epidemije. Prva resnica. Covid-19 je glede umrljivosti nenevarna bolezen – primerljiv je z gripo (Ioannidis). Že podatki o poprečni starosti umrlih v Bergamu so nakazovali, da je zaskrbljenost zaradi covida-19 najverjetneje odveč. Shaharova analiza umrljivosti zadnjih dvajsetih let na Švedskem je naš strah dokončno razblinila. Covid-19 praktično ni vplival na umrljivost Švedov. Ljudje torej niso umrli zaradi covida-19 ali s covidom-19, kot smo večinoma »zmotno« beležili, temveč zaradi kroničnih napredovalih bolezni, ker je pač prišel »njihov čas«. V državah, ki so se pred epidemijo branile s strožjimi ukrepi in so zabeležile presežno smrtnost, pa je ta posledica predvsem teh ukrepov in ne covida-19. Druga resnica. Asimptomatski bolniki so le izjemoma prenašalci novega koronavirusa. Analiza 54 raziskav, ki so vključevale več kot 77.000 bolnikov s covidom-19, je pokazala, da so simptomatski bolniki doma (kjer ne upoštevamo ukrepov) prenesli bolezen na 18 odstotkov družinskih članov, asimptomatski bolniki pa le na 0,7 odstotka družinskih članov. Maske in karantena sta zato neučinkovita ukrepa. Raziskave so tudi potrdile, da so maske zdravju škodljive. Tretja resnica. Strokovnjaki so na podlagi več raziskav ugotovili, da je bilo zaradi načina izvajanja PCR-testov na novi koronavirus 97 odstotkov rezultatov lažno pozitivnih. Četrta resnica. Če se ne učimo, ni znanja, možgani zakrnijo. Dvotedenski počitek v postelji povzroči zdravemu mlademu človeku izgubo pol kilograma mišic in izgubo tretjine mišične moči. Kaj se je zgodilo z imunskim sistemom naših otrok, ki smo ga z izolacijo, maskami in razkuževanjem za eno leto »poslali v posteljo«? Kaj se bo zgodilo, ko bomo otrokom ponovno dovolili stik z virusi in bakterijami? Peta resnica. »Življenjska doba« naših žil in kolkov znaša približno 80 let. Življenjska doba žilnih opornic znaša približno 10 let, umetnih kolkov približno 25 let. Ali je boljša naravno pridobljena imunost z okužbo ali umetno pridobljena imunost s cepljenjem?
Naša stiska je ogromna. Zato smo se odločili, da otroke ponovno žrtvujemo. Cepijo naj se, sicer jim bomo morali jeseni ponovno zapreti šole. Kakšno zvezo ima cepljenje z odprtimi šolami? Nobene. Covid-19 je glede umrljivosti otrokom statistično povsem nenevarna bolezen. Zato otroci ne potrebujejo cepljenja, da bi se zaščitili. Spoznali smo, da cepiva proti covidu-19 lahko povzročajo smrt ali trajne zdravstvene posledice, tudi pri otrocih. S cepljenjem proti covidu-19 bomo zato otrokom zelo verjetno povzročili več škode kot koristi. Zakaj smo pripravljeni s cepljenjem proti covidu-19 tvegati njihova življenja, da bi potencialno rešili življenja redkih odraslih, ki bi morda umrli zaradi covida-19?
Kako se bomo odločili, če bo jeseni vlada našim otrokom znova zaprla šolska vrata? Bomo naše otroke ponovno položili na oltar epidemije ali se bomo razumno uprli in jih odpeljali v šolske klopi? Simbolno žrtvovanje naših otrok morda lahko zelo pogojno označimo za moralni prekršek. Žrtvovanje zdravja in življenja naših otrok za skupno dobro pa je brez dvoma zločin. Kazen zanj bomo morali plačati.
... zdaj pa v 
in na drevo ... 
