nisem bral vse, samo tisti post pod mojim, ki pravi, da se na zvonenje navadiš.
no temu ni tako. in je tudi dokazano. ti samo na zvonenje ne ragiraš. ne navadiš se. možgani ga registrirajo, posledično je počitek slabše kakovosti, podnevi pa življenje nasploh.
dokazano je, da hrup, luči, ki smo se jih navadili živijo v naši podzavesti in motijo ritem telesa, obremenjujejo živčevje in možgane. samo mi ne reagiramo.
podobno je če te recimimo maltim ko konja. en emsec boš pšizdil stokal, pol boš tih. sam to ne pomeni da mlatim slabše, da manj boli, samo 'navadil si se'. si pa alhko prepričan, da s eorganizem, recimo ledvice ne morjo navadit na udarce.
kako je s to navado sem opazil tudi sam, ko smo s eiz mesta, ljubljane, preselili na ta naš čudoviti hrib. hrib kjer ni ne motorjev, kaj šele skuterjev, redko avti, sem ter tja sprehajalci. prvi mesec je bolela tišina. srno sem prvič videl pred bajto, ko sem se v spanju zbudil zaradi njenega korakanja po asfaltu. prej sem se v lj zbudil, če je reskdo nažigal moped pod okno, odprl okn, mu ejbal mater in ga vprašal a počaka, da pridem dol.
pa smo bili letos na dopustu. dve noči smo spal ob prometni cesti. spal sem nič. bi bilo bolje, če bi ga šel ven pit do jutra
