Danes sem nekako čudno razpoložena in čudne misli mi prihajajo na pamet. Mogoče pa samo odraščam in postajam bolj ležerna do vsega.
Je zvestoba še moderna? Ali kdo dejansko še ceni da mu je nekdo zvest? Kot neštetokrat zasledimo na raznih diskusijah; če nekdo obožuje špagete s tartufi, in bi jih lahko jedel 3x na dan, se bo lepega dne vseeno naveličal in vprašal; Kaj pa če bi poskusil še torteline s sirovo omako? Mogoče mu bo všeč, mogoče ne. Na koncu se bo skoraj 100% vrnil k svojim tartufom, tistih tortelinov pa se bo spominjal kot neke male spremembice, nevredne skorajšnje omembe. Pač, poskusil sem -nič posebnega. Dobrodošla sprememba.
Partner prevara partnerko po tem, ko sta skupaj leto in pol. Ženska se je trudila ostati enaka, še vedno privlači svojega moškega, za ženske itak pravijo da starejše ko so, boljše so. Sploh, če so srečne. Ampak pustimo to. Ženska se skratka trudi za zvezo, enako pa dela moški. Pomaga ji pri raznih delih, jo podpira pri vsaki odločitvi, pove svoje mnenje in upošteva tudi njeno, jo razvaja, vozi naokoli, ji zaupa, ga privlači. Potem pa se pojavi neka druga ženska. Moški je lovec. Zavoha morebiten plen kot lačen volk. Takrat ne misli kaj dosti na ženo. Njej je zvest na drug način -njen je. Vekomaj amen.
Plen se počasi premika, nevede zapeljuje, namiguje, koketira… Moški se odzove. Le kdo se ne bi? Plen in lovec pristaneta skupaj. Tortelini s sirovo omako, ampak še vedno pogreša okus po tartufih. In ve že vnaprej, da bodo tartufi ostali njegovi najljubši.
Zakaj ne moremo ženske tako razumeti moškega varanja? In kdaj bomo dejansko dojele, da tisti skok čez plot ne pomeni nič? Samo sprememba. Želja po nečem novem. Ženske se lahko trudimo biti zanimive in pravi partner bo opazil, da smo vedno urejene in privlačne še za druge. Tiste, resne. Toda, ne moremo pa biti enkrat, ko smo v resni zvezi, tiste male koketirujoče smrkljice, ki bodo dobile samo goli seks in nekaj lepih pogledov.
Trudim se razumeti varanje. Mogoče bom nekdaj celo dojela. Če bi bilo varanje v današnji družbi dopustno in sprejemljivo, bi bilo več parov, ki bi ostali pari dolgooo časa. Zakaj? Ko bi se nekoč partnerja rahlo naveličal, bi šel k drugemu. Malo spremembe res ne škodi nikoli -pomislite, kolikokrat si to rečete v življenju. Potem, ko potešiš radovednost (goli seks brez čustev) pa se vrneš nazaj. Kjer imaš toplino, čustva, kjer je seks tisti staromoden, tak s čustvi. Z osebo, do katere dejansko nekaj čutiš. In tako bi lahko živeli v večni harmoniji drug z drugim. Tisti, ki jim ne bi bilo do zveze, pa bi se lahko družili posebej. In pari bi obstajali, ne bi bilo ločitev.
Ker bi moški in ženske razumeli varanje. Vsega se naveličaš. Tudi partnerja. Po seksu z drugim mladim juncem se vrneš k svojemu možu kot rožica. Ga ljubiš še bolj kot prej. Moški se vrne od svoje mlade damice k tebi, in je dobre volje in ve kaj ima, ker te ima. Tebe.
Je zvestoba še moderna? Ali kdo dejansko še ceni da mu je nekdo zvest? Kot neštetokrat zasledimo na raznih diskusijah; če nekdo obožuje špagete s tartufi, in bi jih lahko jedel 3x na dan, se bo lepega dne vseeno naveličal in vprašal; Kaj pa če bi poskusil še torteline s sirovo omako? Mogoče mu bo všeč, mogoče ne. Na koncu se bo skoraj 100% vrnil k svojim tartufom, tistih tortelinov pa se bo spominjal kot neke male spremembice, nevredne skorajšnje omembe. Pač, poskusil sem -nič posebnega. Dobrodošla sprememba.
Partner prevara partnerko po tem, ko sta skupaj leto in pol. Ženska se je trudila ostati enaka, še vedno privlači svojega moškega, za ženske itak pravijo da starejše ko so, boljše so. Sploh, če so srečne. Ampak pustimo to. Ženska se skratka trudi za zvezo, enako pa dela moški. Pomaga ji pri raznih delih, jo podpira pri vsaki odločitvi, pove svoje mnenje in upošteva tudi njeno, jo razvaja, vozi naokoli, ji zaupa, ga privlači. Potem pa se pojavi neka druga ženska. Moški je lovec. Zavoha morebiten plen kot lačen volk. Takrat ne misli kaj dosti na ženo. Njej je zvest na drug način -njen je. Vekomaj amen.
Plen se počasi premika, nevede zapeljuje, namiguje, koketira… Moški se odzove. Le kdo se ne bi? Plen in lovec pristaneta skupaj. Tortelini s sirovo omako, ampak še vedno pogreša okus po tartufih. In ve že vnaprej, da bodo tartufi ostali njegovi najljubši.
Zakaj ne moremo ženske tako razumeti moškega varanja? In kdaj bomo dejansko dojele, da tisti skok čez plot ne pomeni nič? Samo sprememba. Želja po nečem novem. Ženske se lahko trudimo biti zanimive in pravi partner bo opazil, da smo vedno urejene in privlačne še za druge. Tiste, resne. Toda, ne moremo pa biti enkrat, ko smo v resni zvezi, tiste male koketirujoče smrkljice, ki bodo dobile samo goli seks in nekaj lepih pogledov.
Trudim se razumeti varanje. Mogoče bom nekdaj celo dojela. Če bi bilo varanje v današnji družbi dopustno in sprejemljivo, bi bilo več parov, ki bi ostali pari dolgooo časa. Zakaj? Ko bi se nekoč partnerja rahlo naveličal, bi šel k drugemu. Malo spremembe res ne škodi nikoli -pomislite, kolikokrat si to rečete v življenju. Potem, ko potešiš radovednost (goli seks brez čustev) pa se vrneš nazaj. Kjer imaš toplino, čustva, kjer je seks tisti staromoden, tak s čustvi. Z osebo, do katere dejansko nekaj čutiš. In tako bi lahko živeli v večni harmoniji drug z drugim. Tisti, ki jim ne bi bilo do zveze, pa bi se lahko družili posebej. In pari bi obstajali, ne bi bilo ločitev.
Ker bi moški in ženske razumeli varanje. Vsega se naveličaš. Tudi partnerja. Po seksu z drugim mladim juncem se vrneš k svojemu možu kot rožica. Ga ljubiš še bolj kot prej. Moški se vrne od svoje mlade damice k tebi, in je dobre volje in ve kaj ima, ker te ima. Tebe.
