Miti in laži farmacevtske industrije
»Naš posel je ustvarjanje dobičkov za delničarje in ne pomoč bolnim,« je nedavno izjavil izvršni direktor ene od velikih globalnih farmacevtskih korporacij, ki se bolj kot z razvojem in izdelovanjem zdravil ukvarja z odkupom pravic za najbolj iskana in težko dostopna zdravila, ki jim nato dviguje ceno za sto in večkrat.
To je druga, temna plat zgodbe, ki te dni solidarnostno povezuje Slovenijo – zgodbe o malem Krisu, čigar edino upanje je zdravilo, ki je v Ameriki naprodaj za dobra dva milijona dolarjev. Toda to ni samo zgodba o redkih zdravilih za redke bolezni. V devetdesetih letih je bil s pomočjo žvižgača odkrit mednarodni kartel farmacevtskih gigantov pod vodstvom družbe La Roche, ki so dogovorno v nebo dvigovali cene vitaminov! Družba La Roche je po razkritju samo v ZDA plačala pol milijarde dolarjev odškodnine – malenkost, toliko so znašali njihovi enoletni dobički od prodaje vitaminov. Ameriški sladkorni bolniki danes plačujejo deset- in večkrat višje cene zdravil kot v sosednji Kanadi. In tako dalje.
Poslovanje velikih farmacevtskih korporacij je enako organiziranemu kriminalu – in še huje, mafija ubija redke »izbrance«, farmacija ubija množično, opozarja danski znanstvenik Peter Gotzsche, eden od ustanoviteljev vplivnega Cochranovega inštituta, v knjigi Smrtonosna zdravila in organizirani kriminal, ki bo novembra izšla v slovenskem prevodu. Zdravila s svojimi nevarnimi in najpogosteje zamolčanimi stranskimi učinki so v ZDA in Evropi tretji najpogostejši vzrok smrti, takoj za rakom in obolenji srca. V nadaljevanju objavljamo odlomek iz knjige, ki govori o lažeh, s katerimi farmacevtska industrija upravičuje nesramno visoke cene zdravil. Obširneje bomo knjigo danskega znanstvenika z odlomki predstavili novembra ob izidu slovenskega prevoda.
Monopol proizvajalcev
Ko farmacevtski giganti opravičujejo pregrešno visoke cene svojih zdravil, nenehno ponavljajo nekaj trditev, ki so široko sprejete med zdravniki, politiki in celo v splošni javnosti. Vendar pa so to v večini primerov miti in laži, ki so ena glavnih ovir za preprečevanje korupcije in izgradnjo zdravih javnih sistemov zdravstvenega varstva.
Laž št. 1:
Zdravila so draga zaradi visokih stroškov raziskav in razvoja
Nekdanji izvršni direktor Mercka Raymond Gilmartin je priznal, da je to v resnici mit. »Cene zdravil ne določajo stroški raziskav. Določa jih njihov pomen pri preprečevanju in zdravljenju bolezni.«
Prvo zdravilo proti virusu HIV zidovudin so sintetizirali leta 1964 v laboratorijih michiganske fundacije za raziskovanje raka. Družba Borroughs Wellcome (sedaj GlaxoSmithKline) je v razvoj zdravila vložila zelo malo, vseeno pa je leta 1987 za zdravljene enega pacienta zaračunala 10.000 dolarjev na leto. Šlo je za očitno zlorabo monopolnega položaja, saj so brezupno bolni bolniki potrebovali zdravilo za vsako ceno. Podobno je družba Abbott leta 2003 nenadoma povišala ceno svojega zdravila za aids ritonavir kar za 400 odstotkov, potem ko so bili v njegov razvoj vloženi milijoni davkoplačevalskega denarja.
Dolga leta so ginekologi uporabljali naravni hormon progesteron, ki preprečuje prezgodnje rojstvo zarodka. Na trg je prišel pred več kot 50 leti, za zdravnike so ga pripravljali kar v lekarnah in odmerek je stal 10 do 20 dolarjev. Ko si je družba KV Pharmaceutical zagotovila dovoljenje ameriške vlade, da zdravilo trži ekskluzivno pod imenom Makena, je ceno povišala na 1500 dolarjev za odmerek – torej za 75- do 100-krat več. Družba je cinično objavila, da si »mamice zaslužijo priložnost izkoristiti Makeno, ki jo je odobrila ameriška agencija za zdravila«, medtem pa so zdravniki opozarjali, da je to dogovor, ki bo najverjetneje povzročil številne prezgodnje porode in s tem vedno več otrok s trajnimi možganskimi okvarami, saj si številne ženske preprosto ne bodo mogle privoščiti dragega zdravila. Ko farmacevtske družbe bogato računajo za svoja zdravila, se s tem tako norčujejo iz bolnikov, davkoplačevalcev, celotne družbe in njenih skupnih dobrin, da se same izločajo iz družbe, podobno kot kriminalci. To, kar delajo, je preprosto kraja.
Laž št. 2:
Če ne uporabljamo dragih zdravil, ne bo več razvoja in inovacij
To je mit, ki ga množično zagovarjajo politiki in zdravniki, čeprav gre za popolni nesmisel. Bi bili ti ljudje pripravljeni plačati 20-krat več za svoj novi avto, če bi jim prodajalec rekel, da bo družba na tak način v prihodnje dobila še boljše avtomobile?
Kot je zapisala nekdanja urednica revije New England Journal of Medicine, farmacevtska industrija vztraja, da je družba nima pravice nadzorovati, s tem pa proizvajalci družbi v resnici grozijo. »Ne vpletajte se v naše posle. Ne ogrožajte naših nespodobno visokih dobičkov. Ne omejujte našega nevzdržnega zviševanja cen, sicer vam ne bomo več dajali svojih čudežnih zdravil.« Nekateri povedo to isto še precej bolj grobo: »Če ne dobimo vašega javnega denarja za raziskave, boste umrli.«
Le še verski voditelji so spretnejši. Ti nam obljubljajo, da bomo nagrajeni po smrti, kar pomeni, da se niti pritožiti ne moremo, če to ni res. Nič manj lažnive niso obljube farmacevtov; po letu 1980 so šli cene in dobički farmacevtske industrije v nebo, toda v istem obdobju je na trg prihajalo vedno manj inovativnih zdravil.
Laž št. 3:
Nova odkritja financira farmacevtska industrija
Praktično vsa temeljna znanja, ki omogočajo razvoj sodobne medicine, izvirajo iz javnega, neprofitnega sektorja: z univerz, raziskovalnih inštitutov in iz državnih laboratorijev. Poročilo ameriškega kongresa iz leta 2000 navaja, da je bilo »15 od 21 najpomembnejših zdravil, ki so bila odkrita v obdobju med 1962 in 1992, razvitih s pomočjo znanja in tehnologij, razvitih po zaslugi javnega financiranja«. Druge študije ugotavljajo podobno, na primer, vsaj 80 odstotkov od 35 najpomembnejših zdravil temelji na znanstvenih odkritjih javnih raziskovalnih ustanov. Ameriški nacionalni inštitut za raziskovanje rakavih obolenj je odigral odločilno vlogo pri razvoju 50 od 58 novih zdravil proti raku, ki jih je v obdobju od 1955 do 2001 odobrila ameriška agencija za zdravila.
Tri najpomembnejša odkritja 20. stoletja – penicilin, inzulin in cepivo proti otroški paralizi – prihajajo iz javno financiranih laboratorijev. Tudi prvi preboji v raziskavah aidsa so bili rezultat javno financiranih raziskav in ameriška vlada je v te raziskave vložila dvakrat toliko sredstev kot vse zasebne farmacevtske družbe skupaj. Zelo značilna zgodba je, da proizvajalci zdravil zelo malo vlagajo v temeljne raziskave, ki omogočajo nove znanstvene preboje, ko pa nato prevzamejo rezultate javnih raziskav, prodajajo nova zdravila po prenapihnjenih cenah, ko si – pogosto s koruptivnimi metodami – zagotovijo monopol. Proizvajalci zdravil porabijo komaj odstotek svojih prihodkov za temeljne raziskave in odkrivanje novih molekul. To večinoma ostaja na plečih javnih blagajn, iz katerih prihaja več kot štiri petine vseh sredstev za temeljne raziskave.
Pomemben razlog za takšno stanje je dejstvo, da gresta kapitalizem in znanstvena zvedavost zelo slabo skupaj. Za zvedavost je potreben čas, vodilni ljudje v farmacevtski industriji pa nimajo potrpljenja. Želijo si hitrega povračila vloženega denarja, saj jim to pomaga splezati na še bolj donosne položaje v drugih podobnih družbah. Zato zelo pogosto ustavljajo določene raziskave, če se rezultati ne pokažejo dovolj hitro.
siol.net
