Citat:
Uporabnik harigast pravi:
Delali so tudi nemški ujetniki-enega sem poznal osebno ki je ostal celo življenje v Litostroju,se seveda poročil in imel družino-pa še radi so ga imeli.
Drugače pa so gradili tile.
Kazni, ki jih je sodišče narodne časti izrekalo, so bile izguba narodne časti, lahko ali težko prisilno delo in zaplemba premoženja. Izguba narodne časti je pomenila izgubo vseh državljanskih in političnih pravic, izgubo javnih služb, časti in priznanj. Med njimi je bilo tudi veliko duhovnikov, ki jih je povojna oblast preganjala. To je ena izmed najhujših oblik represije, ki jih je izvajala komunistična oblast po koncu druge svetovne vojne, ki zanjo ljudje niso dobili odškodnine. Žrtve zaplemb in prisilnega dela komunističnega režima so bili predvsem industrijski podjetniki, trgovci, obrtniki in kmetje in tudi tisti, ki so prekršili zavezo molčečnosti. In to so na tak ali drugačen način naredili vsi. In ko so to naredili, so bili grešniki in vsak dan so lahko pričakovali, da jih bodo zopet kaznovali zaradi tega, ker so pač kršili to zapovedano in dogovorjeno molčečnost. Zato iz strahu še danes ljudje ne govorijo.
Kot najprimernejše in najuspešnejše sredstvo prevzgoje obsojencev, se je štelo proizvodno- fizično delo. Kakor navaja letno poročilo Uprave za izvrševanje kazni za leto 1950, je bilo fizično delo " najtesneje povezano s politično prevzgojo, pri čemer smo se poleg študijskih krožkov in predavanj, v znatni meri posluževali tudi radijskih oddaj ter so v ta namen opremili z zvočnimi napravami kazensko- poboljševalne domove v Ljubljani, Mariboru in v Rajhenburgu. " O delovnih taboriščih, za razliko od koncentracijskih taborišč, obstajajo dokumenti, ki so nastali pri delu organov, ki so jih ustanovili in pa z njimi upravljali. Z delovnimi taborišči je upravljalo ministrstvo za notranje zadeve in to gradivo je skoraj v celoti ohranjeno, tako glede ustanavljanja teh taborišč in pa kazensko poboljševalnih domov kot tudi samega upravljanja.
Parola o izgradnji nove domovine ter socialistične dežele je opravičevala postavitev (kazenskih) taborišč z večjo ali manjšo zmogljivostjo, v katere so poleg KPZ je v ali KPD so pošiljali pred tem obsojene in jih maltretirali v sklopu tako imenovanega koristnega dela. To družbeno koristno delo, kot se mu je reklo, so opravljali okrog Ljubljane pri raznih opravilih, predvsem pa na gradbiščih. V tem času je obstajala tudi tako imenovana administrativna kazen. Posledica tega so bile večerne racije. Na ta način se je pridobivalo delovno silo za spravilo lesa oziroma kuriva za Ljubljano iz kočevskih in drugih gozdov. Taka kazen je trajala po potrebi, lahko pa tudi po več mesecev v težko prenosljivih razmerah. Taborišča, ki so jih pred tem uporabljali nemški vojni ujetniki, so prešla za določen čas v zasedbo obsojencev iz KPZ-jev. Vse te štacijonaže zapornikov so nato pričeli preurejati v delovna taborišča, iz njih pa v delovišča širom po Sloveniji. Tu bi lahko poimenovali najvažnejša, ki so tudi najdlje delovala. KPZ (Kazensko poboljševalni zavod) pozneje preimenovan v KPD (Kazensko poboljševalni dom). KPZ v Ljubljani je bil je imel v upravljanju naslednja taborišča in delovišča:
- gradnja hidroelektrarn v Žirovnici in Medvodah
- gradnja tovarne Litostroj
- gradnja nove pošte
- gradnja objekta Udbe na Škofljici
- gradnja objektov Fizikalni inštitut, Kemični inštitut, Elektro inštitut
- gradnja objektov na Vodovodni (MINOT)
- delavnice za razne intelektualne storitve (MINOT)
- gradnja stanovanjskih blokov za MINOT
- gradnja šolskih objektov za milico v Tacnu
- gradnja stanovanjskih blokov v Šiški
- pod ljubljanski KPD so spadala še delovišča pri Postojni, v Kopru in Novi Gorici
V to okolje je spadala tudi Kočevska Reka, kot posebno delovno območje s taborišči in
delovišči v Fedrengu, Gotenici, Borovcu. To področje potrebuje posebno raziskavo, kajti za sedaj je znano, da so se tu gradile ceste, podirale cerkve, kapelice in pokopališča.
KPD Maribor:
- delavnica za najrazličnejše mizarske izdelke, kovinarska delavnica, livarna, šivalnica in
pletarska delavnica
- delovišča na kmetijskih posestvih Rogoza in Miklavž
- delovišče v gramoznici tovarne Strnišče /Kidričevo/
- delovišče pri objektih v Topolšici
KPD Ig pri Ljubljani:
- kovinska delavnica in obdelovanje posestva
KPD Škofja Loka:
- tovarna motorjev in gasilske opreme
KPD Novo Mesto:
- ekonomija Graben pri Novem Mestu in gradbišče v Bršljinu
KPD Begunje na Gorenjskem:
- šiviljska in pletiljska tovarna ter ekonomija, pozneje premestitev v
KPD Brestanica
Do 1.oktobra 1965 je bilo izpuščenih na prostost z odpustnicami 47.610 oseb.
Ni pa točnih podatkov, koliko zapornikov je od maja 1945 do gornjega datuma bilo ubitih, umrlih ali pobeglih.
Lisjak navaja, da je nevedno število oseb delalo za državne koristi. Danes nimajo za ta izkoriščevalski poseg države nobenega priznanega nadomestila.
Pričevanje in dokumente o prisilnem delu je zbral zgodovinar dr. Milko Mikola pri Sekretariatu za pravosodje RS.
Znano je tudi, da so na Japljevo v Ljubljani vozili zamrežene ujetnike v kletkah z zavezanimi očmi, obolelimi za tifus, ki so eden za drugim umirali. Trupla so odvažali neznano kam (Vir: Izpoved še živečega tifusarja). Se bodo te stvari kdaj raziskale?
