Hehe mene ne privijajo, pravzaprav me nikoli niso, svoje delo vedno opravljam kot je treba, ne glede na to za kakšno delo gre (govorim v pretekliku, ne delam več v javnem sektorju, hvalabogu). Mi je pa šel na živce nesposobni šef, ki je ob vsakih volitvah prestopil v stranko generalnega, da je le ostal na svojem stolčku in svoje delo nalagal meni brez ustrezne stimulacije, za svoje delavce pa se ni nikoli zavzel. Še v drek jih je potisnil, če je bilo treba. Meni ni nič težko delat, pričakujem pa ustrezno stimulacijo in plačilo primerno odgovornosti, ki jo nosim. Kadar pa jaz odgovarjam za delo svojih podrejenih in imam 100 EUR višjo plačo od njih, to pa ni plačilo primerno odgovornosti.
Dejstvo je, da v javnem sektorju šefi večinoma ne delajo nič, pridni delavci pa so nagrajeni s še več dela namesto s čem drugim. V povprečju imajo vsi dovolj dela, ampak eni nič, eni pa nenormalno.
Sem pa slišala od starih delavcev, ki so v upravi 20 in več let, da v takem stanju kot je uprava danes, če ni bila nikoli. Da so včasih bili šefi največji strokovnjaki na svojem področju dela in so svojim zaposlenim svetovali kako in kaj v kriznih situacijah in predvsem stali za svojim kolektivom. Danes to redko srečaš, več je politike kot strokovnosti, vsak bi se rad losal čim več dela in šetal po sestankih.
Ljudje, ki niso nikoli delali v javni upravi, ne morejo vedeti kako je tam. Soditi o stvareh o katerih nič ne veš, pa veliko pove o človeku ki takšno sodbo izreče.
V zasebnem sektorju se pojavlja vedno več podjetij, ki so pogruntala, da je samo zadovoljen delavec dober delavec. Nikoli ga namreč ne moreš tako malo plačat kot lahko on malo dela. Če menjavaš kader kot po tekočem traku, se dolgoročno to ne izplača, pozna se na dobičku. Prej bodo to pogruntali, boljše bo za njih.
