Iz raznih pogovorov z kolegi/kolegicami sem razbral, da obstajajo baje tudi takšni otroci, ki lahko dandanes že grozijo učiteljem. Gre nekako takole. "Če ne bom smela izboljševati ocene, bosta starša prišla v šolo", učenka je že 3-jič neuspešno izbolšala oceno. Ostali, ki imajo kakšno 1, pa nemorejo popavljati (gre proti koncu konference), ker se učitelji bojijo otrok/staršev.
Ko sem tole slišal, sem se kar malo zamislil. Starši pač pričakujejo, da otroci iz šole prinašajo najboljše ocene in če jih ni, so za to krivi učitelji (pretežle naloge, preslaba razlaga, slabo vzdušje....).
Poznam osebno še en primer, ne bom govoril o šoli ali starših. Gre za to, da so doma prave svinje in samo poležavajo (starši in otroci). Otroci so pred dvema letoma odšli prvič v srednjo šolo, ker mu pač ni bilo všeč (enemu od otrok), je samo nehal hoditi in raje doma na črno cepil škrilavec (kamenje hehe ), ki ga je nato prodal in nekaj zaslužil zase. No klicali iz šole, da ga ni, so starši nadrli ravnateljico in razredničarko, kaj se pa gre. Ona je mama in najbolje ve, kaj je dobro za njenega otroka, je še povedala.
Sklicali so sestanek in ravnatelj je povedal, da naj se samo POJAVI v šoli, bo že dobil tisto 2, mora se samo pojaviti in biti prisoten. Če ga ni, nemore narediti nič. Otrok je pritrdil, starše ni zanimalo nič, na koncu je po 14 dneh, otrok ostal doma.
Po dveh letih je videl, da tako ne gre, se zaposlil za minimalca kjer dela vse svetke. Njegova mama je že celo življenje doma in samo leži, oče je na "porodniški" in krog se lepo zaključi. No sedaj otroka pri 20 letih "vzdržujeta" starše.
Skušal sem opisati pač dva primera: eden z preveč resnimi starši in drugi z povsem neresnimi starši. Jaz kot zunanji opazovalec, vidim več stvari:
- Staršem, ki je bilo "vseeno" za otroke, znajo otroci sedaj marsikaj narediti in se znajti,
- Staršem, ki ni bilo vseeno in so otroce cartali in jim prinašali vse k riti, se sedaj ko se je treba zaposlit, ne znajdejo brez staršev in pomoči.
Oba moja primera sta brez končane srednje šole. Prvi osebi so starši "plačali" za zaposlitev v neki pisarni z vezami, v drugem primeru sta se otroka sama znašla v okolju in baje da sta kar pridna.
Na žalost takrat še ni bilo e-asistentov, tudi če bi bili, starši v drugem primeru nebi uporabljali saj ne znajo PC-ja niti prižgati. Prav tako ga nebi uporabljali moji starši, saj se na novo tehniko ne spoznajo (pa niso stari). Ko sem dobil dobro oceno sem takoj povedal, ko je bila 1, sem zamolčal, skušal sam popraviti napako in nato priznal. Imel sem strah in tudi prav je bil tako. Takrat sicer nisem razumel in bil izjemno jezen, da se moram učiti, ampak starši so že vedeli zakaj.
Imel kar nekaj slabih trenutko v šoli ( srednji in osnovni ) in za vsako sem vesel. Na napakah sem se učil. Trenutno končal VII stopnjo se, nimam za genija, noben razen družine ne ve, da sem sploh tako "šolan", glede na to, da sem iz srednje šole prinašal dosti enic in cela poletja bil v šoli =) vemo vsi zakaj. Žal mi je samo tega, da sem prepozno ugotoil kaj pomeni :"učiš se zase, ne zame", ki sta mi ga pravila starša.
Takrat so mi bile prioritete drugačne (PC igre) in če nebi imel strogih staršev, ki so mi prepovedali PC samo zato, da sem popravil grajo, ne vem kje bi bil danes.
Zame je e-asistent izgovor za tiste, ki nimajo časa za svoje otroke. Verjamem, da je današnji mladini težko (starša ponavadi cele dneve delata in prideta zvvečer, ko že spi...), vendar useeno. Če ne moreš osebno na govorilne, da ti učiteljica razloži njen pogled, zakaj ima tvoj otrok težave in kako jih misli rešiti, potem brez veze, da smo sploh starši. Ko smo bili mi mladi v začetku šole, so našim staršem v zvezek napisale opombe in koliko denarja potrebuje šola za malico, izlet itd... Vsak test, so morali podpisati in ga vrniti. Kaj ti pomaga e-asistent, če je za vse kriva šola in ne otrok sam.
KO/ČE bom imel otroke, hočem biti na vsakem sestanku in osebno od otroka izvedeti ocene. Problem nastane, kot ponavadi, ko ni časa...
Drugače pa sem sam osebno šel skozi več šolskih reform in moram priznati staršem, zmerom huje je. Otroci nimajo popolnoma NIČ zasebnosti, v osredju je "piflarija" in ne "logika" in še je takšnih cvetk. Šolstvo se je izjemno poslabšalo, otroci znajo zmerom manj, zmerom grše pišejo, kmalu verjetno pisati na list sploh nebo treba, včasih se je pač delalo počasi in na podrobnostih. Zdaj se dela hitro in površno.
Kaj nam je pomembneje; kvantiteta ali kvaliteta?