Citat:
Uporabnik kloshar pravi:
No, se bom pa še jaz na tvoj odgovor obesil.
Najprej praviš:
Citat:
Tako, da generalnega odgovora ti tu NIHČE ne more dati. Če ti ga da človek pač bluzi. Vsakega takega psa je potrebno stestirati, oceniti, preizkusiti (vzeti k sebi za par dni) in potem lahko dobiš odgovor.
Torej pozivaš, naj ne generaliziramo, nato pa sam pametno zaključiš:
Seveda - za razliko od tebe, ki generaliziraš in praviš "vse se da". To, kar ti trdiš, je hudo zavajanje. Prepričan sem, da ni slabo namerno in, da je le posledica neznanja.
Citat:
Uporabnik kloshar pravi:
Citat:
Drugače so pa vse tri pasme OK a imajo vse tri svoje specifike (Husky = zelo izraženi nagoni; doberman = odvisno od socializacije in položaja v krdelu; nemci ... enako kot doberman).
Kaj je pri dobermanu in NOju odvisno od socializacije in pri huskyju ni? V kakšnem smislu je pri huskyju bolj izražen nagon kot pri noju?
Očitno imaš tudi "manjše" težave z razumevanjem zapisanega ali pa zopet predvsem s svojo strokovnostjo in posledično ne razumeš, kaj drugi napišemo. Pri vsakem psu, katerega šolaš moraš upoštevati najprej in njegove lastnosti in tudi oz. predvsem pasemske predispozicije. Boš Huskija šolal povsem identično kot NO-ja? Boš hrta šolal enako kot NO-ja? Ne.
In Husky ima za razliko od NO in Dobermana izredno poudarjen plenski nagon in tega je potrebno zgodaj začeti kontrolirati. Pri NO in dobermanu je potrebno biti pozoren na krdelni in obrambni nagon.
Posledično je zelo pametno, da pse šolaš in jim tudi življenje omogočaš skladno z njihovimi pasemskimi lastnostmi in nagoni. Tvoj priljubljeni MC to popolnoma ignorira in je ena njegovih največjih strokovnih napak.
Vsaj osnove bi ti pa ja morale biti jasne.
Citat:
Uporabnik kloshar pravi:
Kaj pa tole?
Citat:
Napačna socializacija in odnos v prvih letih lahko privede do težko ali nepopravljivih posledic (agresija do drugi psov ali živali; dominanca znotraj krdela = družine, strah -> agresivnost ipd.).
Če prav razumem, ti izhajaš iz stališča, da je v vsakem psu že a priori ob rojstvu prisotna agresija in da če se jo potencira v otroštvu, bo to avtomatsko težko ali nepopravljiva posledica. Agresija, dragi moj, ni nič drugega kot način komuniciranja, ki izhaja iz slabe vzgoje, največkrat pa kar iz strahu in negotovosti. In s pozitivno afirmacijo, pozitivnim nagrajevanjem, odnosom, zdravim načinom življenja in striktnim popravljanjem, se da vsako agresijo kontrolirati in kasneje odstraniti. Psi (in tudi nobene druge živali) niso a priori agresivno nastrojene, ampak vsi težijo k miru.
Zopet popolnoma napačno razumeš. Daj, poudari (bold, pobarvaj z rdečo ipd.), kje sem zapisal kar ti sklepaš, da sem napisal. Napisal sem prav obratno kot "ti razumeš".
In največja bedarija, katero si dosedaj napisal - da je agresija način komuniciranja. Zelo daleč od tega. Agresija je obrambni mehanizem, ki je res lahko prisoten zaradi strahu, lahko oziroma pogosto je pa zaradi marsičesa drugega.
Z zadnjim delom zapisanega se načeloma strinjam a popolnoma ignoriraš okolje v katerem psi živijo. So res v vsakem okolju vzpostavljeni pogoji, da lahko dosežemo, kar ti (pretirano) izpostavljaš? Jaz trdim, da ne. Še več, trdim, da so okolja, v katerih lahko res problematične pse tudi prevzgojiš izredno redka. To je ugotovil tudi tvoj ljubljeni MC, ki pogosto problematične pse vzame iz okolja (on ali celo kdo drug) in jih prevzgoji vendar nikoli ne pove, kaj je par mesecev po tem, ko se vrnejo v staro okolje.
Citat:
Uporabnik kloshar pravi:
Človek misli, da naredi s psom en tečaj poslušnosti, dobi neko diplomico in je avtomatsko strokovnjak. A tak tečaj naredi vsaka stara mama (tudi sam sem ga).
Dobro si se opisal.
Jaz diplomic nimam. Oziroma imam od vseh shranjeno le eno. Ima jo cca. 60 psov in vodnikov v Evropi. Sam poznam vsaj polovico teh.
In, da ne boš napačno razumel. Niti približno se nimam za nekega hudega strokovnjaka, kot ti.
Res pa redno, tedensko, delam s cca. 20 različnimi psi, različnih pasem. V enem letu recimo da delam z cca. 50-timi različnimi psi in z vsaj toliko lastniki, vidim jih delati še veliko več, z raznimi inštruktorji in vodniki se srečujemo na izpitih, vajah, tekmovanjih, preizkušnjah in si izmenjujemo izkušnje. Sedaj maja recimo imam vse vikende popolnoma zasedene. Od tega le en vikend enodnevna zadeva, vse ostalo trodnevne.
In te moje izkušnje in izkušnje ljudi s katerimi, če ne dnevno pa vsaj tedensko, delimo mnenja o vzgoji psov, so mi dovolj, da sem prepričan, da se čisto vsakega psa ne da rehabilitirati. Razlogov je več - od psa samega, do okolja v katerem živi. In dejstvo je, da psa, katerega vzameš iz okolja, da ga rehabilitiraš, nikoli ne moreš dati v nekontrolirano okolje, saj se neželeno vedenje hitreje vrne kot odpravi.
p.s.: verjetno si me z nekom zamešal. Jaz "tvoj dragi" vsekakor nisem. Je pa lepo, da si tako odkrit. Sem za odprto in demokratično družbo, kjer naj imajo vsi ljudje ne glede na versko prepričanje ali neprepričanje, spolno usmerjenost, politično opredelitev ipd. enake pravice.