Tole včerajšnje soočenje dveh vodilne predsedniške kandidatke in kandidata ni bilo za nikamor. Kot prvo, ni pošteno (sploh od nacionalke) da v tej fazi popolnoma odrežejo druge (prav pa je, da ni frik show). Kot drugo pa, soočenja, kjer je fokus na poiskusih diskreditiranja kandidatov, na iskanju grehov, niti ne njih ampak sodelavcev, partnerjev, kolegov, bo na koncu vodilo v to, da bomo nekoga izvolili navkljub vsemu in ne za nekaj. In posledično bodo takšna tudi naša pričakovanja. Gre za, upam da ne načrtno, slabljenje inštitucij družbe v tem primeru najvišje v državi, s tem pa tudi slabljenje države in družbe. Takorekoč za neoliberalizacijo družbe v njenem najslabšem pomenu. Vsi proti vsem, vsak zase. Sovraštvo, zavist in nagajanje pred sodelovanjem, solidarnostjo in ljubeznijo. Kandidatka in kandidat sta se trudila, da ne bi šlo v to smer, ampak voditeljica je šla po svojem urniku. Seveda je prav, da se izpostavi morebitne slabosti kandidatov, ampak, če bo to edina vsebina, potem bolje, da vse skupaj ukinemo in se vrnemo v jame. Platon se bi zjokal nad tem.
In, čeprav glavno odgovornost nosi voditeljica, se vseeno zamislimo sami nad sabo. Mediji nam servirajo, kar požremo. So ogledalo družbe. Nenazadnje, spremenimo lahko le sebe.