V rubriki kolumne portala MMC je videti, da ima le ta 20 kolumnistov. Vsi so neodvisni, čez palec pa bi rekel, da je ena tretjina zagrizenih levičarjev, ena tretjina zmernih levičarjev, ena tretjina pa ne piše o politiki. Na tak način javna hiša preprečuje, da bi za davkoplačevalski denar ljudje napačnih prepričanj pridili ljudi.
Naši domači dediči socializma obljubljajo, da bodo malopridne medije kaznovali po volitvah. Da bodo naredili red, grozijo. Ko je v petek kazalo, da bodo zaprli novinarja Bojana Požarja, ni bilo z leve nobenih protestov, bilo pa je s strani levih politikov in komentatorjev nekaj bolj ali manj prikritega odobravanja.
In na tem magistralnem izpitu demokratičnosti – priznavanja legitimnosti drugemu, da vlada in sprejemanja izgube oblasti - je slovenska levica povsem pogrnila. Navajeni so bili vladati 45 let. V zadnjih treh desetletjih nekakšne demokracije se zgolj izjemoma in po spletu naključij pojavi za krmilom nekdo, ki ni njihov. Nam desno od sredine, se zdi povsem normalno, da smo v opoziciji, da ni vse po naše, da ni praktično nič po naše. Levica pa se mora tega še navaditi. Že samo zato bi bilo vzgojno, da bi podobno vlado imeli še štiri leta. Da levica ponotranji demokracijo.
Ko bo desna sredina lahko upala, da njena oblast ni izjema, da ni nekaj nenormalnega (kot pravi vodja ene KUL stranke), bo verjetno tudi vladala bolj mirno in z več finoće. Ko bo vzpostavljeno politično ravnotežje, mu bo sledilo tudi medijsko ravnotežje. Desnosredinske vlade mediji v en glas ne bodo oblajali s histeričnim nasprotovanjem, ampak se bo dalo prebrati tudi objektivne in realne ocene dela. Takrat bomo lahko rekli, da smo se v Sloveniji rešili dediščine, ki si jo delimo s Putinovo Rusijo – dediščino avtoritarnega, nedemokratičnega, nepluralnega razmišljanja, kjer velja za normalno, da je ena stran ves čas na oblasti, druga pa ves čas v opoziciji.