Radarji eno foro sem se spomnu
- Ustvarjalec teme Tenforest
- Začetni datum
Praktičnost postopka je tudi to, da se tej ženski in njenemu sinu ni dalo napisati, kdo je v resnici vozil, ampak sta raje čakala, da jih bo to kdo vprašal. Tudi bolj praktično se je razburjati nad sodstvom in policisti, kot pa prebrati kakšen zakon ali pa se o njem vsaj pozanimati.
Nič ni komplicirano (razen za bedake). V pritožbo bi napisala, da je vozil sin, priložila sinovo izjavo, da je vozil, in to bi bilo to.
A nisi ravno ti pred kakim tednom trdil, da NI TREBA povedat, kdo je vozil. Dovolj je, da DOKAŽEŠ, da ti nisi vozil. ??
Tud zakon ne zahteva, da poveš kdo je vozil, še manj pa zahteva, da ovadiš bližnjega družinskega člana. Dovolj je da dokažeš, da ti nisi vozil.
Ampak ona ni pravnica, da bi vedela, da je treba namoæit sina, čeprav to v zakonu nikjer ne piše. Kdo bi ji pa plačal odvetnika? pa bi bil uspeh zagotovljen?
Pa smo spet pri dokazih. A sinovi izjavi praviš da bi verjeli, mamini pa ne morejo? Zakaj razlika? je sinova beseda več vredna kot mamina?
Misliš da bi bilo zadosti, če bi sin samo izjavil, da ve da mama ni vozila, ne bi pa okrivil sebe?
Ustavno sodišče je govorilo:
Izpodbijana določba prvega odstavka 233. člena Zakona o varnostni cestnega prometa od obdolženca ne zahteva, da obremeni sebe ali bližnjega, ali da prizna odgovornost za prekršek. Brani se lahko tako, da predloži dokaze, s katerimi izkazuje, da v času storitve prekrška ni uporabljal vozila, s katerim je bil storjen prekršek. Zato ureditev ne posega v pravico obdolženca, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivde (22. člen Ustave v zvezi s četrto alinejo 29. člena Ustave).
Ker izpodbijana ureditev od obdolženca zahteva, da dokaže, da ni storilec prekrška, posega v domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave). Zakonodajalec je imel za tako ureditev ustavno dopusten cilj. Domneva odgovornosti lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila zagotavlja učinkovito odkrivanje in sankcioniranje storilcev prekrškov v cestnem prometu. S tem vpliva na ravnanja voznikov in prispeva k varnosti udeležencev v cestnem prometu. Ukrep je nujen in primeren za dosego zasledovanega cilja. Izpolnjen je tudi pogoj sorazmernosti v ožjem pomenu. Omejitev je v (vrednostnem) sorazmerju z vrednostjo zastavljenega cilja, ker prihaja v poštev pri prekrških, za katere ni mogoče izreči kazni zapora; obdolženec pa se razbremeni že tedaj, ko z ustrezno stopnjo verjetnosti (ki je nižja od tiste, ki se izraža v razumnem prepričanju sodišča o obstoju nekega dejstva) izkaže, da ni storilec prekrška. Zato izpodbijana določba ni v neskladju s 27. členom Ustave.
Izpodbijana določba prvega odstavka 233. člena Zakona o varnostni cestnega prometa od obdolženca ne zahteva, da obremeni sebe ali bližnjega, ali da prizna odgovornost za prekršek. Brani se lahko tako, da predloži dokaze, s katerimi izkazuje, da v času storitve prekrška ni uporabljal vozila, s katerim je bil storjen prekršek. Zato ureditev ne posega v pravico obdolženca, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivde (22. člen Ustave v zvezi s četrto alinejo 29. člena Ustave).
Ker izpodbijana ureditev od obdolženca zahteva, da dokaže, da ni storilec prekrška, posega v domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave). Zakonodajalec je imel za tako ureditev ustavno dopusten cilj. Domneva odgovornosti lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila zagotavlja učinkovito odkrivanje in sankcioniranje storilcev prekrškov v cestnem prometu. S tem vpliva na ravnanja voznikov in prispeva k varnosti udeležencev v cestnem prometu. Ukrep je nujen in primeren za dosego zasledovanega cilja. Izpolnjen je tudi pogoj sorazmernosti v ožjem pomenu. Omejitev je v (vrednostnem) sorazmerju z vrednostjo zastavljenega cilja, ker prihaja v poštev pri prekrških, za katere ni mogoče izreči kazni zapora; obdolženec pa se razbremeni že tedaj, ko z ustrezno stopnjo verjetnosti (ki je nižja od tiste, ki se izraža v razumnem prepričanju sodišča o obstoju nekega dejstva) izkaže, da ni storilec prekrška. Zato izpodbijana določba ni v neskladju s 27. členom Ustave.
Citat:
Uporabnik XXXL pravi:
Ni treba povedati kdo je vozil, samo če drugače ne more dokazati, da ona ni vozila, ji pa drugega ne preostane. Razen seveda, če sin to ne bi zanikal...
torej po sistemu z drugimi besedami - ni ti treba povedat kdo je vozil, vendar če ne boš ovadila sina in če on ne bo krivde priznal ne bomo upoštevali tvojih dokazov, da nisi vozila.
In zakaj naj bi sinovi izjavi verjeli, medtem ko vsem maminim dokazom niso?
ne vem no, pomoje je slika, podpisana izjava in dejstvo da nima izpita močnejši dokaz da ni vozila, kot pa izjava enga bližnjega (od nje odvisnega) sorodnika.
Če je policaj menil da mama laže in pritožbo odbil, bi isto lahko rekel tud za sina.
Kdo bi plačal odvetnika če bi ga vzela da bi dokazala da jo po krivem obdolžujejo?
Ma joj si ti trd
Izjava lastnika, da ni vozil, sama po sebi NI dokaz, kar je logično in razumljivo vsakemu butcu. Če bi bilo drugače, bi bil veljavni zakon v delu, ki za takšne primere narekuje kaznovanje lastnika, brezpredmeten oz. ne bi bil efektiven, saj je jasno, da bi potem vsak kršitelj pisal takšne izjave.
Slika bi lahko bila dokaz, če bi se iz nje točno videlo, KDO je dejansko vozil. Tudi zato, ker se to ne vidi, zakon narekuje, da se kaznuje lastnika vozila, razen v primeru, da slednji dokaže nasprotno. Nasprotno pa lahko dokaže, če na primer navede podatke resničnega voznika, ta pa dejanje prizna, ali pa ga lastnik obremeni s kakšnim drugim verodostojnim dokazom.
Tak je torej ZAKON, ki ga tvoja kolegica in očitno tudi ti ne razumeta, še bolj verjetno pa nočeta razumeti. Za razumeti ga pa je potrebno biti najmanj povprečno butast, sploh pa za to ne rabiš pravne izobrazbe. Razumeš? Aja, kaj sploh sprašujem neumnosti...
Kakšnih DOKAZOV? Niti enega nisi omenil. In ne, nekakšna izjava pač ni dokaz. Dokaz je preverljivo dejstvo. Izjava ni preverljiva. Niti blizu ...Citat:
Uporabnik synthman pravi:
Citat:
Uporabnik XXXL pravi:
Ni treba povedati kdo je vozil, samo če drugače ne more dokazati, da ona ni vozila, ji pa drugega ne preostane. Razen seveda, če sin to ne bi zanikal...
torej po sistemu z drugimi besedami - ni ti treba povedat kdo je vozil, vendar če ne boš ovadila sina in če on ne bo krivde priznal ne bomo upoštevali tvojih dokazov, da nisi vozila.
Ne, ni ji treba povedat, kdo je vozil - ampak če drugače ne more dokazat, da ni ona, pač pove. Ali pa plača kazen.
Seveda bi verjeli sinovi izjavi, zakaj pa ne? Sin prizna, mama zanika. Pri sinu najdejo krovca, pri mami ne?
Sicer pa: očitno ali nimaš pojma ali pa si pač neprilagojen. V vsakem primeru se mi o tem ne da več debatirat s tabo. Vsak, ki ima IQ bišji od sobne temperature bi stvari že dojel ...
Nazadnje urejeno:
A sinova izjava bi pa bila dokaz? In to preverljiv? Da ponoviva, ona je lahko oproščena edino če DOKAŽE da ni vozila. In NE če kdo drug prostovoljno (ali za plačilo?) prevzame krivdo.
Njeni dokazi - (slika, izjava, nima izpita) so kakršni so, boljših ne more imeti. Pač ima smolo, da ni ravno tisto uro ni bila nekje na javnem nastopu, ker bi jo posnela TV da bi lahko preverili.
Čeprav dvomim, da bi kdo preverjal, saj še njo ni noben vprašal, kdo je pa vozil če ne ona. Bi povedala. Pa tudi, če so se policajem njeni dokazi zdeli preslabi, bi jo lahko pozvali naj jih dopolni. Ni ona pravnica, da bi vedela, kaj vse rabi policaj da bi ji verjel.
Ja, lahko bi šla k odvetniku ki bi ji računal, ampak dvomim, da bi ji policija vrnila stroške odvetnika, tudi če bi se ugotovilo da NI vozila. Kaj misliš? Čeprav je bolj verjetno da bi nedolžna plačala kazen pa še odvetnika, Dokazi so kakršni so, tud odvetnik nima boljših, policaj še vedno lahko smatra da niso zadostni dokazi in pritožbo zavrne., kot je tudi storil.
Ja , težko je dokazat nedolžnost, če se država spravi nate. Tist o domnevni nedolžnosti dokler se ti krivda ne dokaže ali o sojenju v korist obsojenega v spornih zadevah - kot praviš, tu ne veljajo nič. Je denar v igri in borba za proračun, tu je država neizprosna, vzame če si kriv ali ne.
Dokazi. Lahko je izjava resnična, lahko pa tud 10 prič laže. Ne bi bilo prvič. Kar poglej, za Suljanovič pravi da je bil zaposlen in da je dobil plačano. Vse druge priče pa trdijo da ne. Ja kaj pa je potem počel tam?
V kazenskih zadevvah že mogoče. Kaj pa v prekrškovnih? Kaj pa če greš samo k odvetniku da ti napiše pritožbo? pa recimo da je uspešna pritožba, kdo plača odvetnika? Kar dvomim da kdo drug kot pa ti.
Kaj vem, kolk jasno se vidi na sliki. Ona dobro ve, da ni na sliki in tud ne more bit. Policaj ne pozna ne mame in tud ne sina, pa je odločil tako kot je.
glede na to, da niti o osnovah prava (ki jih pozna vsak vsaj napol inteligenten človek) očitno nimaš pojma, se raje ukvarjaj s tistim, kar očitno obvladaš - peskovniki in plenice ...
ker tole je pa že otročje (in sploh ni več smešno).
