Tukaj noben sistem ne more biti pravi. Poznam 3 pare z otroci, ki so šli narazen. Pri nobenem izmed njih ni nekega žolca vpričo otrok in izsiljevanja z njimi, se pravi next best thing, če že nista mogla ostati skupaj. Pa čisto vsak par ima drugače rešene stvari med sabo. Pri enem ni problema in plačuje 300€ na otroka - zmenjeno mimo vseh sodišč ipd. Pri drugem fotr itak za nič ni imel, razen za avto, matki je blo vseeno. Tukaj je bilo bolj tako, da je fotra prosila, naj pride kaj naokoli mulce pogledati ali jih kam odpelje čez dan, ker jo je skrbelo, da bi pomislila, da ju fotr ne mara (v resnici se mu je bolj kot ne fržmagalo). Pri tretjem kot pri tem drugem, z razliko da je fotr redno hodil po tamale, samo plačeval ni nič, pa ga je mat na sodišče vlekla. Otroci to niso nikdar vedeli (še zdaj ne, pa so v poznih najstniških letih), tako da se to ni nikdar polagalo račune vpričo njih ali izsiljevalo z obiski.
To so samo tri zgodbe iz moje okolice, kjer je skupni imenovalec celo, da niso razčiščevali med seboj na račun otrok. Koliko jih je potem še drugačnih... Bistvo je, da se morata oba tolk pomirit pa k sebi vzeti, da sta se sposobna kaj konstruktuvnega zmenit. Ker takrat, ko se dva z družino ločujeta, je komunikacija precejšen problem ponavadi. Oba nastrojena, oba užaljena in prizadeta - težko se je trezno in pametno pogovarjati...
. Naceloma je najbolje dogovor skleniti na CSD (že prej, tja priti dogovorjen). Obstajajo neki minimumi.
