Problem je v tem, da stvar sploh ni preprosta.
Družina ni samo otrok in mož, temveč tudi kup sorodnikov, prijateljev, kolegov in sosedov, ki vse in vsakega do kosti privoščljivo obglodajo. Marsikdo trpi samo zato, ker ga je strah, češ "kaj bodo pa ljudje rekli". In to je za veliko večino ljudi veliko hujši pritisk, kot pa tistih nekaj batin.
Moj osebni pristop je, da me en drek briga za sosede. Kdor dvigne roko, naj bo pripravljen, da mu jo odgriznem. In še kaj zraven.
Pa četudi bom za to grizenje morala plačati z življenjem.
Nadme že ne bo nihče dvigoval roke.
Velik del žensk je tiho tudi zato, ker pač nimajo kam iti (glej sorodnike/sosede... , ki praviloma tudi niso ravno super familija in odptih rok za pomoč). Ja, solastniška bajta (skupaj z dedcem vezan težak kapital, ki se mu potem skorajda odpoveš) in nikakva ženska plača, ki ne zadošča za vzdrževanje nje in otrok, je tudi naredilo svoje.
In tako na kupu "zglednih" slovenskih familij vidiš, da je popolnoma vseeno, kako dedec izgleda, koliko zasluži in koliko je star (pa pustimo eksotične primere s 50 let razlike), važno je, kakšen je do ženske in družine.
Itak smo pa na koncu vsi mrtvi.
Samo da je za ene smrt odrešitev, za druge pa konec lepega življenja.