>> Zahodna Evropa jim oprosti
15 tisoč umorjenih v protitankovskem jarku, na enem mestu, je ogromno tudi v kontekstu druge polovice leta 1945. Med zahodnoevropskimi državami so številke izvensodno in sodno pomorjenih okupatorjevih pomagačev precej nižje. Kot opisuje dr. Boris Mlakar z Inštituta za novejšo zgodovino v svoji študiji o obračunu s kolaboranti po Evropi, iz te slike izstopa predvsem Francija, v kateri so izredna sodišča, francoski partizani in posamezniki v želji po maščevanju sprva pomorili okrog 10.800 kolaboracionistov, od tega kakšnih 2200 po koncu vojne. Kasneje pa je uradna Francija ravnala z izdajalci precej bolj spravno. Sicer so sprožili 311 tisoč preiskav in v njih za krive spoznali 49 tisoč Francozov, ovaduhov, pomagačev in članov Gestapa, a od teh so jih obsodili na smrt "le" 7031 in smrtno kazen izvršili v zgolj 791 primerih. Ostali so bili večinoma obsojeni na prisilno delo, dokler ni Charles de Gaulle večine, predvsem žensk in mladoletnih, pomilostil.
Še bolj spravljivo so ravnale druge države. Na Norveškem, ki je imela tedaj 3,3 milijona prebivalcev, so sodišča proti tako imenovanim kvizlingom izrekla 30 smrtnih kazni. Od 93 tisoč preiskav so z odvzemom državljanskih pravic ali odvzemom premoženja kaznovali 25 tisoč ljudi, 72 posameznikov so obsodili na dosmrtno ječo in jih nato leta 1948 večinoma pomilostili. Zadnji obsojeni na dosmrtno ječo je odkorakal domov leta 1957. Tudi na Danskem, kjer je tedaj živelo 3,8 milijona prebivalcev, so po vojni zaradi sodelovanja z okupatorjem obsodili 14.500 ljudi, od tega na smrt "zgolj" 112. A zares so jih usmrtili zgolj 46, približno 10 tisočim so začasno odvzeli državljanske pravice, 3000 pa za stalno.
Čeprav naj bi bilo na Nizozemskem, kjer je živelo 9 milijonov prebivalcev, javno mnenje precej neusmiljeno do Hitlerjevih pomagačev, pa naj bi po koncu vojne prišlo do zgolj nekaj deset izvensodnih usmrtitev. Na Nizozemskem so oblasti po vojni sprožile sodne postopke proti skoraj pol milijona državljanom. Obsojenih z odvzemom premoženja ali državljanskih pravic je bilo 54 tisoč ljudi, bilo je izrečenih 154 smrtnih sodb, a dejansko izvršenih zgolj 42. Prostovoljci v nemških enotah so dobili večinoma od 4 do 8 let zaporne kazni in zadnji zapornik je odkorakal na svobodo leta 1979.
V Belgiji, v kateri je živelo 8 milijonov prebivalcev, so po vojni zaradi suma kolaboracije vzpostavili 405 tisoč dosjejev. Od 53 tisoč obsojenih Belgijcev so jih na smrt obsodili 2940 in 2340 na dosmrtno ječo, a so leta 1964 v zaporu sedeli le še štirje kolaboracionisti. Čeprav je bil pravni aparat v Belgiji najbolj neusmiljen, so dejansko izvršili le 242 usmrtitev, zgodovinarji pa so našteli še 35 izvensodnih likvidacij. Tudi v Luksemburgu, ki je imel tedaj 270 tisoč prebivalcev, je po vojni prišlo do "zgolj" sedmih izvensodnih usmrtitev, ugotavlja Mlakar. <<
verjetno niso nikjer v teh državah vzpostavili "zarote molka", kjer ljudje še do dandanes ne vedo, kje so njihovi svojci končali, so jim izdali mrliške liste itd...vse to, ter skrivanje žrtvev, priča o tem, da so se pri nas krvniki zavedali, da je njihovo početje protipravno in zločinsko...plus tega so se v vseh teh državah vzpostavili demokratični sistemi, kjer so si ljudje sami na volitvah izvolili oblast...kot pa sem že parkrat napisala, je razlika tudi v načinu sodelovanja z nemci; ali gre za taktično sodelovanje, kjer poprimeš za orožje, da se braniš pred boljševiki in njihovim načinom prevzema oblasti ali pa se gre za to, da prostovoljno izpolnjuješ nacifašistično idejo holokavsta in večvrednosti...