Poleg nacijev prepovedani tudi rdeči zločinci
- Ustvarjalec teme stieber
- Začetni datum
- Status
Citat:
Uporabnik kaja123 pravi:
verjamem da bi žrtve nacizma, kar domobrancem naprtil...oziroma kakor vam paše, enkrat cerkvi, enkrat nemcem, enkrat domobrancem
ko boste dojeli, zakaj so za samoobrambo pred rdečim terorjem, vaške straže, od tujcev sprejele orožje, ter kdo je odgovoren za take sorte "kolaboracijo" bodo stvari mnogo jasnejše..gre za to, da so orožje sprejeli v sili in ne zato, da bi okupatorju pomagali pri okupaciji, kaj šele agresiji na tuja ozemlja... in kako različno sodelovanje je bilo to pri nas in v drugih državah, kjer je šlo za ideološko sodelovanje, ter celo izvajanje idej o holokavstu....
word!
p.s sprave ne bo pri nas na slovenskem verjetno nikoli. Razlog zato so rdečkarji, ki ne bodo nikoli priznali svoja dejanja. Kako tipično slovensko.
res nimate zgodovinskega spomina oz. ga imate za stvari ki vam ustrezajo....Citat:
Uporabnik Simon_Vi pravi:
Citat:
Uporabnik kaja123 pravi:
verjamem da bi žrtve nacizma, kar domobrancem naprtil...oziroma kakor vam paše, enkrat cerkvi, enkrat nemcem, enkrat domobrancem
ko boste dojeli, zakaj so za samoobrambo pred rdečim terorjem, vaške straže, od tujcev sprejele orožje, ter kdo je odgovoren za take sorte "kolaboracijo" bodo stvari mnogo jasnejše..gre za to, da so orožje sprejeli v sili in ne zato, da bi okupatorju pomagali pri okupaciji, kaj šele agresiji na tuja ozemlja... in kako različno sodelovanje je bilo to pri nas in v drugih državah, kjer je šlo za ideološko sodelovanje, ter celo izvajanje idej o holokavstu....
word!
p.s sprave ne bo pri nas na slovenskem verjetno nikoli. Razlog zato so rdečkarji, ki ne bodo nikoli priznali svoja dejanja. Kako tipično slovensko.
poizkus sprave je že bil in to s strani ''rdečkarjev'',kako si lahko potem razlagate prisotnost predsednika Kučana in njegov govor pri spominskem obredu ki ga je vodil nadškof Šuštar v kočevskem rogu...z nasprotne strani niso sprejeli ponujene roke in se še sedaj niso opravičili za grozodejstva ki so jih zakrivili domobranci,pogosto pod direktnim vodstvom cerkvenega kadra,ki je izhajal predvsem iz ljubljanjske in dolenjske regije,le zakaj so se naprimer primorski župniki aktivno udeležili upora proti okupatorju in celo skrbeli za ranjene partizane,jim dajali odvezo in opravljali celo cerkvene poroke in pogrebe??? oni so pač dobro vedeli kaj je fašizem
pa še ena zanimivost iz novejše zgodovine,zakaj za vraga nismo bili na državni ravni nikoli povabljeni, ko je bil na ablasti führer iz hrasupla na nobeno mednarodno srečanje zaveznikov,ne v francijo in ne v anglijo????
tvoj zgodovinski spomin pa izvira iz enoumnih v totalirizmu napisanih pravljic...
ja "sprava" v Kočevskem rogu z rokami in figami v žepih, ker so se komunisti ob padcu sistema zbali za svoje riti...pričakovali so najmanj tako maščevanje, kot so ga sami po vojni izvajali...
pod katero cerkev pa so spadali ti primorski duhovniki
za razliko od vernikov jaz ločim med inštitucijo,vero in posamezniki (kar sem tudi v tej debati nekje napisal),zanimivo da na argumente nimaš odgovora,temveč spreminjaš smer debate...
odlomek iz govora,ki je bil že po padcu enostrankarskega sistema,torej so se ''rdečkarji'' malo pozno spomnili bati za svoje riti:
Milan Kučan je takrat med drugim pozval k življenju, spravljenemu z mrtvimi: ''Premalo nas je in v prehudih razmerah živimo, da bi se smeli odreči mirnemu sožitju, priznavanju različnosti, strpnosti in spoštovanju. Tesno bi nam bilo in znova bomo grozili drug drugemu, če si takšnega življenja ne postavimo za cilj.'' Dejal je, da Kočevski Rog ostaja eden simbolnih pomnikov zgodovine in prihodnosti: ''Tu so nas pobijali. Tu smo se pobijali. Tu smo se borili in se skrivali pred nasiljem. Tu smo zmagovali in skrivali zlo, ki ga je povzročalo naše bojevanje in zmagovanje. Tukaj se je zmaga dostikrat sprevračala v poraz. Povejmo si: tu, kjer so posute kosti vseh, ki so se borili za takšno ali drugačno resnico, s takšno ali drugačno mislijo, je pravi kraj za tisto spravo, ki jo kot narod, zazrt v prihodnost, potrebujemo. Kar se je zgodilo, iskreno obžalujemo! Končujemo, zdaj in tukaj. Bilo je.''
glede duhovnikov ki so se pridružili uporu:
žal sem imena pozabil,spomnim se samo številke (pa verjetno je bilo tega še veliko)
samo na primorskem so usmrtili 6 frančiškanov,ker so jih izdali,da zbirajo hrano in sanitetni materila za partizane....
tudi na štajerskem je bilo kar nekaj duhovnikov interniranih zaradi sodelovanja v uporu,torej to da jasno vedeti na kateri strani je bila Cerkev,saj so pobijali ali internirali svoje....nekje sem zasledil podatek da je v kanclagrih umrlo okoli 1000 duhovnikov iz vse evrope,ki so se uprli in na tak ali drugačen način pomagali uporniškim gibanjem,večinoma so bili izdani s strani Cerkve
še odlomek iz dnevnikov ambroža kodelje (kronista župnije doberdob):
...Župnik in dekan Janko Žagar, ki je pokopan na Slapu pri Vipavi, mi je sam pripovedal, da je v svojem slovanskem zanosu, ko je služboval na Ledinah nad Idrijo, celo nosil titovko, v župnišču redno gostil partizane, med njimi tudi heroja Janka Premrla - Vojka. Prav ta je nekaj večerov pred smrtjo, ki je še vedno zavita v skrivnost, bil pri njem in mu je vrnil knjigo Stanka Cajnkarja Očenaš. Domnevam, da je bila to zadnja knjiga, ki jo je prebral ta mladi partizan. Mnogim partizanom je g. Janko Žagar kot duhovnik vlival upanje, jih tudi spovedoval in obhajal....
pa še komentar mariborskega škofa tomažiča ko mu je rožman naročil da naj na štajerskem organizira domobranstvo in vaško stražo:
..pa se ja ne bomo med sabo klali?!?!...
zato so mu odvzeli aktivni škofovski naslov,podobno se je zgodilo tudi škofu grmiču
odlomek iz govora,ki je bil že po padcu enostrankarskega sistema,torej so se ''rdečkarji'' malo pozno spomnili bati za svoje riti:
Milan Kučan je takrat med drugim pozval k življenju, spravljenemu z mrtvimi: ''Premalo nas je in v prehudih razmerah živimo, da bi se smeli odreči mirnemu sožitju, priznavanju različnosti, strpnosti in spoštovanju. Tesno bi nam bilo in znova bomo grozili drug drugemu, če si takšnega življenja ne postavimo za cilj.'' Dejal je, da Kočevski Rog ostaja eden simbolnih pomnikov zgodovine in prihodnosti: ''Tu so nas pobijali. Tu smo se pobijali. Tu smo se borili in se skrivali pred nasiljem. Tu smo zmagovali in skrivali zlo, ki ga je povzročalo naše bojevanje in zmagovanje. Tukaj se je zmaga dostikrat sprevračala v poraz. Povejmo si: tu, kjer so posute kosti vseh, ki so se borili za takšno ali drugačno resnico, s takšno ali drugačno mislijo, je pravi kraj za tisto spravo, ki jo kot narod, zazrt v prihodnost, potrebujemo. Kar se je zgodilo, iskreno obžalujemo! Končujemo, zdaj in tukaj. Bilo je.''
glede duhovnikov ki so se pridružili uporu:
žal sem imena pozabil,spomnim se samo številke (pa verjetno je bilo tega še veliko)
samo na primorskem so usmrtili 6 frančiškanov,ker so jih izdali,da zbirajo hrano in sanitetni materila za partizane....
tudi na štajerskem je bilo kar nekaj duhovnikov interniranih zaradi sodelovanja v uporu,torej to da jasno vedeti na kateri strani je bila Cerkev,saj so pobijali ali internirali svoje....nekje sem zasledil podatek da je v kanclagrih umrlo okoli 1000 duhovnikov iz vse evrope,ki so se uprli in na tak ali drugačen način pomagali uporniškim gibanjem,večinoma so bili izdani s strani Cerkve
še odlomek iz dnevnikov ambroža kodelje (kronista župnije doberdob):
...Župnik in dekan Janko Žagar, ki je pokopan na Slapu pri Vipavi, mi je sam pripovedal, da je v svojem slovanskem zanosu, ko je služboval na Ledinah nad Idrijo, celo nosil titovko, v župnišču redno gostil partizane, med njimi tudi heroja Janka Premrla - Vojka. Prav ta je nekaj večerov pred smrtjo, ki je še vedno zavita v skrivnost, bil pri njem in mu je vrnil knjigo Stanka Cajnkarja Očenaš. Domnevam, da je bila to zadnja knjiga, ki jo je prebral ta mladi partizan. Mnogim partizanom je g. Janko Žagar kot duhovnik vlival upanje, jih tudi spovedoval in obhajal....
pa še komentar mariborskega škofa tomažiča ko mu je rožman naročil da naj na štajerskem organizira domobranstvo in vaško stražo:
..pa se ja ne bomo med sabo klali?!?!...
zato so mu odvzeli aktivni škofovski naslov,podobno se je zgodilo tudi škofu grmiču
Nazadnje urejeno:
Pol pa še tole preber:govor nadškofa Perka 2006 v kočevskem rogu:
Spoštovani sobratje duhovniki, spoštovani predstavniki družbenega življenja, cenjeni člani in podporniki Nove slovenske zaveze, dragi svojci pobitih vojakov slovenske domobranske vojske in vseh žrtev komunističnega terorja, dragi bratje in sestre, ki cenite krščanske vrednote, za katere so se borili in dali življenje mučenci Cerkve na Slovenskem, žrtve stalinističnega terorja komunistične partije! Pozdravljeni v križanem in vstalem Kristusu!
Slišali smo Jezusove poslovilne besede, ki veljajo vsem njegovim učencem: "Jaz sem z vami vse dni do konca sveta!" Da, On, Božji Sin in križani Odrešenik sveta je bil z mučeniško pobitimi brati in sestrami v njihovih najbridkejših trenutkih v času zločinske morije in nasilja brezbožnega stalinističnega komunističnega terorja.
V zadnjih letih se marsikaj spreminja tudi v slovenskem prostoru. V javnost vedno bolj prihajajo in obveščajo o grozovitostih in zločinih komunistične partije nad slovenskim narodom. O teh zločinih dolga desetletja ni bilo dovoljeno govoriti. Ljudem so vsiljevali lažne komunistične pravljice o usodnih časih slovenskega naroda in nekateri se kar ne morejo posloviti od teh pravljic. Heroji so bili komunistični pristaši, vsi drugi pa izdajalci in kolaboranti z okupatorjem. Kot pošteni ljudje in kristjani se moramo vedno zavzemati za resnico, za pravičnost, za odpuščanje in spravo med vsemi ljudmi dobre volje. To je naša moralna dolžnost v času in prostoru, v katerem živimo.
V času druge svetovne vojne je bil slovenski narod žrtev treh totalitarnih sistemov: fašizma, nacizma in komunizma. Fašistične in nacistične sile so okupirale slovensko domovino. Slovenski narod se je upravičeno uprl okupaciji in nasilju fašizma in nacizma. To pripravljenost slovenskega naroda pa je zločinsko zlorabila komunistična partija za izvedbo svoje komunistične revolucije. Ne samo, da je prevzela vodstvo upora, ampak je prepovedala vsak upor proti okupatorju, ki ne bi bil pod njenim vodstvom. Tako je jasno pokazala, da ji je pravi cilj komunistična revolucija, osvobodilni boj pa samo sredstvo za dosego tega cilja.
Pri tem ne smemo pozabiti nekaterih dejstev, ki postavljajo delovanje komunistične partije v pravo luč. Vodstvo partije je bilo pokorno komunističnemu centru Kominterne v Moskvi, pravzaprav Stalinu, ki je uvedel prav takrat v Sovjetski zvezi nezaslišani teror v obrambo svoje oblasti in je pospeševal teror tam, kjer se je partija še borila za oblast. Pod njegovim vodstvom so partije ustanavljale po svetu ljudske fronte, v katere so lovili sebi v pomoč tudi druge ljudi. Taka je bila pri nas OF, ki se je v času, ko je Stalin sodeloval s Hitlerjem, imenovala protiimperialistična fronta. OF ni bila nekaj originalnega, bila je od zunaj navdihnjena in vsa v službi mednarodnega komunizma in Stalinovega terorja. Naši vodilni komunisti so kolaborirali s komunistično centralo v Moskvi, bili so zvesti Stalinovi hlapci v času najhujšega terorja v Sovjetski zvezi. Ta teror so pridno uvajali tudi doma.
Pri tem ne smemo pozabiti izrazito protiversko usmerjenost komunizma, naj so to v začetku še tako skrivali. Aleksander Solženicin v razpravi "Kako je komunizem zadušil Rusijo" pravi: "Svet še ni poznal takega ateizma kakor je marksistični: organiziran, militanten, agresiven. Ta ateizem ni obrobni element komunistične politike, ampak je njena osrednja os."
Komunističnemu terorju in brezboštvu, ki je rušil velike vrednote slovenskega naroda, so se uprli mnogi slovenski možje in fantje. Ko se je začel širiti komunistični teror, po vzoru Stalinovega terorja, so bili prisiljeni braniti svoje življenje in vrednote krščanske vere. Uprli so se kolaboraciji komunistične partije s Stalinovim terorjem. V Sloveniji je resnico o komunizmu in njegovem brezboštvu jasno oznanjala Katoliška Cerkev, ki je imela izkustvo komunističnih metod v Sovjetski zvezi, v Španiji in Mehiki in je poznala marksistični ateizem.
Oznanjevalec resnice in veliki prerok je bil pri nas ljubljanski škof Gregorij Rožman. Doma je bil iz Koroške. Trpel je pod nasiljem nemških nacionalistov. Dobro je poznal nasilje fašizma in nacizma. V svoji dobroti je reševal naše ljudi, tudi komuniste, kolikor je mogel. Videl pa je in potem tudi okusil nevarnost komunističnega terorja. Zato je odklonil sodelovanje z OF, ki je bila podrejena komunističnim ciljem. Učil je resnico o komunizmu, ki ga je Katoliška Cerkev iz izkustva dobro poznala. Cerkev je okusila ost komunističnega ateizma, zato je že papež Pij XI. komunizem označil kot zlo, s katerim katoličan ne more in ne sme sodelovati. To resnico, ki je bila v tistem času pri nas zelo pomembna, je škof Rožman kot božji glasnik in veliki prerok oznanjal slovenskemu narodu. Po vojni se je umaknil iz domovine. Komunistična oblast ga je v odsotnosti obsodila na 18 let zapora, češ da je vodil izdajalsko dejavnost in služil okupatorju. Škof Rožman je nato živel v tujini, obiskoval slovenske izseljence in umrl v Clevelandu 16. novembra 1959.
V Evropi in tudi pri nas se je pred 15 leti komunistični režim sesul. Končno so zmagali tudi tisti, ki so se borili proti komunističnemu totalitarizmu. Človek bi upravičeno pričakoval, da bo v svobodni Sloveniji prišlo do revizije krivične sodbe o škofu Rožmanu, da bi se mogle njegove relikvije častno vrniti v domovino, saj je s svojim preroštvom tudi on prispeval k osvoboditvi Slovenije od komunističnega totalitarizma in si je zaslužil spomenik v Ljubljani. Toda kljub nekaterim poskusom se ni doslej nič takega zgodilo. Prav tako slovenske protikomunistične vojake – tu pred nami mnogi izmed njih ležijo zločinsko pobiti – še vedno obkladajo z izdajalci in sodelavci okupatorja in jim po krivici jemljejo dobro ime. Njihovi svojci so leta in leta živeli odrinjeni v družbi in so morali pretrpeti mnogo krivic. Zgodovinar dr. Stane Granda pravi: "Po vojni so jih pobijali, ne zaradi kolaboracije, ampak v imenu revolucije." Zato se upravičeno sprašujemo: Do kdaj bo vladala miselnost komunističnega totalitarizma nad slovenskim narodom? Kdaj se bomo resnično osvobodili? S Hamletom bi lahko rekli: Nekaj gnilega je v slovenski deželi.
Nekaterim slovenskim zgodovinarjem, zlasti mlajšim, gre zasluga, da zgodovinska resnica o dogajanjih med vojno in po vojni postaja vedno bolj oprijemljiva. Komunistične pravljice, ki so nadomeščale zgodovino, bledijo. Evropski parlamentarci ljudskih strank so lani predlagali, naj nekdanje komunistične države obsodijo komunistične zločine. To se pri nas še ni zgodilo, čeprav je Slovenija veliko grobišče žrtev komunističnega terorja.
Razhajanja v ocenjevanju naše polpretekle zgodovine so še velika. Angleški publicist Marcus Ferrar, soavtor knjige "Slovenija 1945" so sprašuje: "Kakšne so skupne vrednote Slovencev? Nekega dne bodo morali najti skupno stališče glede svoje zgodovine, ki ne bo nikogar poniževalo, priznavalo strahotne dileme, se odkrito spoprijemalo z resnico in prevzelo polno odgovornost za preteklost, dobro in slabo."
To bi bilo potrebno, da se dopolni proces sprave, ki v našem narodu tako počasi napreduje. Napredovati pa more le na podlagi resnice in pravičnosti, ne na podlagi lažnih pravljic. Zato je potrebno o teh dogajanjih veliko govoriti, razpravljati, pisati. Obsoditi je treba zločine in zla dela na vseh straneh. Treba pa je tudi drug drugemu odpustiti, kakor je Kristus prosil Očeta, naj odpusti tistim, ki ga križajo. Kristjani moramo za proces sprave tudi moliti, kajti prava sprava je božji dar. Sami moramo biti pripravljeni na spravo, delati zanjo in, kar je morda najtežje – na spravo je treba tudi potrpežljivo čakati. Sprava ostaja, kot pravijo, osrednja vrednota Evropske unije. Lepo bi bilo, če bi mogla Slovenija leta 2008, ko bo prevzela predsedovanje Evropske unije, dati zgled nekdaj razdvojenega, sedaj spravljenega naroda, v katerem sicer ostajajo razlike v stališčih, vendar so spori na podlagi zgodovinske resnice in pravičnosti med seboj poravnani.
Za nas kristjane velja pravilo: Niso zmagovalci tisti, ki delajo nasilje nad drugimi in ponižujejo človekovo dostojanstvo. Pravi zmagovalci so tisti, ki so kakor Kristus znali sprejeti žrtev, ne da bi žrtvovali drugega. Tu pred nami in po mnogih krajih slovenske domovine ležijo taki zmagovalci, ki jih je Bog kot mučence za vero, resnico in pravico sprejel v svoje kraljestvo resnice, pravičnost in miru. Njim se priporočimo in jih prosimo, naj s svojo duhovno močjo pomagajo ohraniti vrednote, za katere so žrtvovali življenja, zlasti vrednote krščanske vere. Tako si bo slovenski narod zagotovil tudi svojo prihodnost.
Sveti Pavel nam danes na praznik Svete Trojice zagotavlja: "Vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji otroci. Saj niste prejeli duha suženjstva, ampak ste prejeli duha posinovljenja." Zaupamo v moč Božje ljubezni. Ta skrivnostna in neskončna energija ljubezni naj prekvasi slovenski narod. Bodimo ponosni, da smo Božji otroci in Božji dediči. Bodimo ponosni, da je slovenski narod s sprejemom krščanstva postal izvoljeni Božji narod, ki mu je zagotovljena prihodnost. Slovenski mučenci, ki se jih danes spominjamo, naj pomagajo ohranjati to izvoljenost našega naroda skozi stoletja in tisočletja prihodnosti v slavo Svete Trojice: Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
@duhovniki
seveda so se jih, po vojni zavoljo prevzema komunistične oblasti, kar v kompletu odrekli
drugače pa tvoj prispevek, samo potrjuje večplastnost takratnega med in povojnega dogajanja..
Spoštovani sobratje duhovniki, spoštovani predstavniki družbenega življenja, cenjeni člani in podporniki Nove slovenske zaveze, dragi svojci pobitih vojakov slovenske domobranske vojske in vseh žrtev komunističnega terorja, dragi bratje in sestre, ki cenite krščanske vrednote, za katere so se borili in dali življenje mučenci Cerkve na Slovenskem, žrtve stalinističnega terorja komunistične partije! Pozdravljeni v križanem in vstalem Kristusu!
Slišali smo Jezusove poslovilne besede, ki veljajo vsem njegovim učencem: "Jaz sem z vami vse dni do konca sveta!" Da, On, Božji Sin in križani Odrešenik sveta je bil z mučeniško pobitimi brati in sestrami v njihovih najbridkejših trenutkih v času zločinske morije in nasilja brezbožnega stalinističnega komunističnega terorja.
V zadnjih letih se marsikaj spreminja tudi v slovenskem prostoru. V javnost vedno bolj prihajajo in obveščajo o grozovitostih in zločinih komunistične partije nad slovenskim narodom. O teh zločinih dolga desetletja ni bilo dovoljeno govoriti. Ljudem so vsiljevali lažne komunistične pravljice o usodnih časih slovenskega naroda in nekateri se kar ne morejo posloviti od teh pravljic. Heroji so bili komunistični pristaši, vsi drugi pa izdajalci in kolaboranti z okupatorjem. Kot pošteni ljudje in kristjani se moramo vedno zavzemati za resnico, za pravičnost, za odpuščanje in spravo med vsemi ljudmi dobre volje. To je naša moralna dolžnost v času in prostoru, v katerem živimo.
V času druge svetovne vojne je bil slovenski narod žrtev treh totalitarnih sistemov: fašizma, nacizma in komunizma. Fašistične in nacistične sile so okupirale slovensko domovino. Slovenski narod se je upravičeno uprl okupaciji in nasilju fašizma in nacizma. To pripravljenost slovenskega naroda pa je zločinsko zlorabila komunistična partija za izvedbo svoje komunistične revolucije. Ne samo, da je prevzela vodstvo upora, ampak je prepovedala vsak upor proti okupatorju, ki ne bi bil pod njenim vodstvom. Tako je jasno pokazala, da ji je pravi cilj komunistična revolucija, osvobodilni boj pa samo sredstvo za dosego tega cilja.
Pri tem ne smemo pozabiti nekaterih dejstev, ki postavljajo delovanje komunistične partije v pravo luč. Vodstvo partije je bilo pokorno komunističnemu centru Kominterne v Moskvi, pravzaprav Stalinu, ki je uvedel prav takrat v Sovjetski zvezi nezaslišani teror v obrambo svoje oblasti in je pospeševal teror tam, kjer se je partija še borila za oblast. Pod njegovim vodstvom so partije ustanavljale po svetu ljudske fronte, v katere so lovili sebi v pomoč tudi druge ljudi. Taka je bila pri nas OF, ki se je v času, ko je Stalin sodeloval s Hitlerjem, imenovala protiimperialistična fronta. OF ni bila nekaj originalnega, bila je od zunaj navdihnjena in vsa v službi mednarodnega komunizma in Stalinovega terorja. Naši vodilni komunisti so kolaborirali s komunistično centralo v Moskvi, bili so zvesti Stalinovi hlapci v času najhujšega terorja v Sovjetski zvezi. Ta teror so pridno uvajali tudi doma.
Pri tem ne smemo pozabiti izrazito protiversko usmerjenost komunizma, naj so to v začetku še tako skrivali. Aleksander Solženicin v razpravi "Kako je komunizem zadušil Rusijo" pravi: "Svet še ni poznal takega ateizma kakor je marksistični: organiziran, militanten, agresiven. Ta ateizem ni obrobni element komunistične politike, ampak je njena osrednja os."
Komunističnemu terorju in brezboštvu, ki je rušil velike vrednote slovenskega naroda, so se uprli mnogi slovenski možje in fantje. Ko se je začel širiti komunistični teror, po vzoru Stalinovega terorja, so bili prisiljeni braniti svoje življenje in vrednote krščanske vere. Uprli so se kolaboraciji komunistične partije s Stalinovim terorjem. V Sloveniji je resnico o komunizmu in njegovem brezboštvu jasno oznanjala Katoliška Cerkev, ki je imela izkustvo komunističnih metod v Sovjetski zvezi, v Španiji in Mehiki in je poznala marksistični ateizem.
Oznanjevalec resnice in veliki prerok je bil pri nas ljubljanski škof Gregorij Rožman. Doma je bil iz Koroške. Trpel je pod nasiljem nemških nacionalistov. Dobro je poznal nasilje fašizma in nacizma. V svoji dobroti je reševal naše ljudi, tudi komuniste, kolikor je mogel. Videl pa je in potem tudi okusil nevarnost komunističnega terorja. Zato je odklonil sodelovanje z OF, ki je bila podrejena komunističnim ciljem. Učil je resnico o komunizmu, ki ga je Katoliška Cerkev iz izkustva dobro poznala. Cerkev je okusila ost komunističnega ateizma, zato je že papež Pij XI. komunizem označil kot zlo, s katerim katoličan ne more in ne sme sodelovati. To resnico, ki je bila v tistem času pri nas zelo pomembna, je škof Rožman kot božji glasnik in veliki prerok oznanjal slovenskemu narodu. Po vojni se je umaknil iz domovine. Komunistična oblast ga je v odsotnosti obsodila na 18 let zapora, češ da je vodil izdajalsko dejavnost in služil okupatorju. Škof Rožman je nato živel v tujini, obiskoval slovenske izseljence in umrl v Clevelandu 16. novembra 1959.
V Evropi in tudi pri nas se je pred 15 leti komunistični režim sesul. Končno so zmagali tudi tisti, ki so se borili proti komunističnemu totalitarizmu. Človek bi upravičeno pričakoval, da bo v svobodni Sloveniji prišlo do revizije krivične sodbe o škofu Rožmanu, da bi se mogle njegove relikvije častno vrniti v domovino, saj je s svojim preroštvom tudi on prispeval k osvoboditvi Slovenije od komunističnega totalitarizma in si je zaslužil spomenik v Ljubljani. Toda kljub nekaterim poskusom se ni doslej nič takega zgodilo. Prav tako slovenske protikomunistične vojake – tu pred nami mnogi izmed njih ležijo zločinsko pobiti – še vedno obkladajo z izdajalci in sodelavci okupatorja in jim po krivici jemljejo dobro ime. Njihovi svojci so leta in leta živeli odrinjeni v družbi in so morali pretrpeti mnogo krivic. Zgodovinar dr. Stane Granda pravi: "Po vojni so jih pobijali, ne zaradi kolaboracije, ampak v imenu revolucije." Zato se upravičeno sprašujemo: Do kdaj bo vladala miselnost komunističnega totalitarizma nad slovenskim narodom? Kdaj se bomo resnično osvobodili? S Hamletom bi lahko rekli: Nekaj gnilega je v slovenski deželi.
Nekaterim slovenskim zgodovinarjem, zlasti mlajšim, gre zasluga, da zgodovinska resnica o dogajanjih med vojno in po vojni postaja vedno bolj oprijemljiva. Komunistične pravljice, ki so nadomeščale zgodovino, bledijo. Evropski parlamentarci ljudskih strank so lani predlagali, naj nekdanje komunistične države obsodijo komunistične zločine. To se pri nas še ni zgodilo, čeprav je Slovenija veliko grobišče žrtev komunističnega terorja.
Razhajanja v ocenjevanju naše polpretekle zgodovine so še velika. Angleški publicist Marcus Ferrar, soavtor knjige "Slovenija 1945" so sprašuje: "Kakšne so skupne vrednote Slovencev? Nekega dne bodo morali najti skupno stališče glede svoje zgodovine, ki ne bo nikogar poniževalo, priznavalo strahotne dileme, se odkrito spoprijemalo z resnico in prevzelo polno odgovornost za preteklost, dobro in slabo."
To bi bilo potrebno, da se dopolni proces sprave, ki v našem narodu tako počasi napreduje. Napredovati pa more le na podlagi resnice in pravičnosti, ne na podlagi lažnih pravljic. Zato je potrebno o teh dogajanjih veliko govoriti, razpravljati, pisati. Obsoditi je treba zločine in zla dela na vseh straneh. Treba pa je tudi drug drugemu odpustiti, kakor je Kristus prosil Očeta, naj odpusti tistim, ki ga križajo. Kristjani moramo za proces sprave tudi moliti, kajti prava sprava je božji dar. Sami moramo biti pripravljeni na spravo, delati zanjo in, kar je morda najtežje – na spravo je treba tudi potrpežljivo čakati. Sprava ostaja, kot pravijo, osrednja vrednota Evropske unije. Lepo bi bilo, če bi mogla Slovenija leta 2008, ko bo prevzela predsedovanje Evropske unije, dati zgled nekdaj razdvojenega, sedaj spravljenega naroda, v katerem sicer ostajajo razlike v stališčih, vendar so spori na podlagi zgodovinske resnice in pravičnosti med seboj poravnani.
Za nas kristjane velja pravilo: Niso zmagovalci tisti, ki delajo nasilje nad drugimi in ponižujejo človekovo dostojanstvo. Pravi zmagovalci so tisti, ki so kakor Kristus znali sprejeti žrtev, ne da bi žrtvovali drugega. Tu pred nami in po mnogih krajih slovenske domovine ležijo taki zmagovalci, ki jih je Bog kot mučence za vero, resnico in pravico sprejel v svoje kraljestvo resnice, pravičnost in miru. Njim se priporočimo in jih prosimo, naj s svojo duhovno močjo pomagajo ohraniti vrednote, za katere so žrtvovali življenja, zlasti vrednote krščanske vere. Tako si bo slovenski narod zagotovil tudi svojo prihodnost.
Sveti Pavel nam danes na praznik Svete Trojice zagotavlja: "Vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji otroci. Saj niste prejeli duha suženjstva, ampak ste prejeli duha posinovljenja." Zaupamo v moč Božje ljubezni. Ta skrivnostna in neskončna energija ljubezni naj prekvasi slovenski narod. Bodimo ponosni, da smo Božji otroci in Božji dediči. Bodimo ponosni, da je slovenski narod s sprejemom krščanstva postal izvoljeni Božji narod, ki mu je zagotovljena prihodnost. Slovenski mučenci, ki se jih danes spominjamo, naj pomagajo ohranjati to izvoljenost našega naroda skozi stoletja in tisočletja prihodnosti v slavo Svete Trojice: Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
@duhovniki
seveda so se jih, po vojni zavoljo prevzema komunistične oblasti, kar v kompletu odrekli
drugače pa tvoj prispevek, samo potrjuje večplastnost takratnega med in povojnega dogajanja..
LOL
pa to ne moreš no.dobro da kdo ni rekel da mu je jezus naročil naj stisne roko hitlerju.po novemje bil hitler good guy
ko so se partizani borili pri nas še ni bilo komunizma.komunizem so vsadili v galve nekaterih po vojni ko so se tudi dogajale svinjarije kot so množični poboji.al so bili belčki jasnovidni da se bo povojni to delalo
kakor koli še vedno je zame večja izdaja sprejeti orožje okupatorja in fašistov v imenu boga kot se boriti za lastno zemljo in narod
pa to ne moreš no.dobro da kdo ni rekel da mu je jezus naročil naj stisne roko hitlerju.po novemje bil hitler good guy
ko so se partizani borili pri nas še ni bilo komunizma.komunizem so vsadili v galve nekaterih po vojni ko so se tudi dogajale svinjarije kot so množični poboji.al so bili belčki jasnovidni da se bo povojni to delalo
kakor koli še vedno je zame večja izdaja sprejeti orožje okupatorja in fašistov v imenu boga kot se boriti za lastno zemljo in narod
kaja,očitno nisi opazila da že ves čas pišem o Cerkvi,vrh le-te se je priklonil nacizmu in fašizmu,tako kot se je vrh vodstva NOB priklonil komunizmu;in tako kot se je v nižjih slojih Cerkve našlo kar nekaj posameznikov,ki so videli kam pes taco moli in so po svojih močeh pomagali v uporu,tako so bili tudi navadni partizani večinoma nekomunisti,še več,veliko je bilo med njimi vernih fantov..konec koncev so imeli v partizanih tudi cerkvene poroke in pogrebe....
da ni slučajno malo preveč novega zate naenkrat...dej raj bl počasi zajemaj znanje...lohk si tud kakšno sorodno temo na alterju prej prebereš, ti ne bo škodiloCitat:
Uporabnik shift pravi:
LOL
pa to ne moreš no.dobro da kdo ni rekel da mu je jezus naročil naj stisne roko hitlerju.po novemje bil hitler good guy
ko so se partizani borili pri nas še ni bilo komunizma.komunizem so vsadili v galve nekaterih po vojni ko so se tudi dogajale svinjarije kot so množični poboji.al so bili belčki jasnovidni da se bo povojni to delalo
kakor koli še vedno je zame večja izdaja sprejeti orožje okupatorja in fašistov v imenu boga kot se boriti za lastno zemljo in narod
Citat:
Uporabnik kaja123 pravi:
da ni slučajno malo preveč novega zate naenkrat...dej raj bl počasi zajemaj znanje...lohk si tud kakšno sorodno temo na alterju prej prebereš, ti ne bo škodiloCitat:
Uporabnik shift pravi:
LOL
pa to ne moreš no.dobro da kdo ni rekel da mu je jezus naročil naj stisne roko hitlerju.po novemje bil hitler good guy
ko so se partizani borili pri nas še ni bilo komunizma.komunizem so vsadili v galve nekaterih po vojni ko so se tudi dogajale svinjarije kot so množični poboji.al so bili belčki jasnovidni da se bo povojni to delalo
kakor koli še vedno je zame večja izdaja sprejeti orožje okupatorja in fašistov v imenu boga kot se boriti za lastno zemljo in narod
ti si lahko prebereš celo zgodovino še enkrat.pa ne tisto ki so jo pisali komunisti ampak tisto neodvisno.lahko tudi tujih angleških,francoskih,ameriških avtorjev kjerlepo piše kdo so bili belčki in ustaši na naših tleh
kaja pa tega nikjer nisem trdil,vedno sem pisal o Cerkvi in jaz še predobro vem iz prve roke kako je bilo na obeh straneh (imeli smo tudi nekaj tabelih v familiji),zato si tudi ti končno priznaj da je tudi Cerkev bila soudeležena pri vojnih zločinih in se še vedno ni opravičila za sodelovanje z nacifašizmom in to mislim v globalu Cerkev ne samo slovensko!!!!
btw,moj dedek je bil zdraven,ko se je ustanavljala OF,bil je tudi major VOS-a,leta 57 skoraj pristal na golem otoku zaradi dolgega jezika,pa ga je dolanc rešil in še danes pravi da ni toliko sovražil nemcev in italijanov kot je naše,ki so se obrnili proti svojemu narodu in da če bi bili bolj temeljiti vsega tega pol. sranja in manipulacij ne bi bilo,tako kot je ni v vsej evropi kjer so bili pač bolj temeljiti kot partizani,oziroma se zavedajo da je izdaja lastnega naroda sramota
kapiš?
btw,moj dedek je bil zdraven,ko se je ustanavljala OF,bil je tudi major VOS-a,leta 57 skoraj pristal na golem otoku zaradi dolgega jezika,pa ga je dolanc rešil in še danes pravi da ni toliko sovražil nemcev in italijanov kot je naše,ki so se obrnili proti svojemu narodu in da če bi bili bolj temeljiti vsega tega pol. sranja in manipulacij ne bi bilo,tako kot je ni v vsej evropi kjer so bili pač bolj temeljiti kot partizani,oziroma se zavedajo da je izdaja lastnega naroda sramota
kapiš?
tu te moram popraviti KPS je nastala približno 20 let pred WWII, KPJ pa že prej,konec koncev so Titu sodili kot članu KP-ja in takrat je izrekel znameniti stavek :''ne priznajem ovaj sud''Citat:
Uporabnik shift pravi:
LOL
pa to ne moreš no.dobro da kdo ni rekel da mu je jezus naročil naj stisne roko hitlerju.po novemje bil hitler good guy
ko so se partizani borili pri nas še ni bilo komunizma .komunizem so vsadili v galve nekaterih po vojni ko so se tudi dogajale svinjarije kot so množični poboji.al so bili belčki jasnovidni da se bo povojni to delalo
kakor koli še vedno je zame večja izdaja sprejeti orožje okupatorja in fašistov v imenu boga kot se boriti za lastno zemljo in narod
sej pol je bil pa tvoj dedek tudi izdajalec, kr tko brez veze(zaradi dolgega jezika) pa baje
ja veliko bolj temeljiti bi morali biti, tko, da bi vsaj tričetrt takratnega folka pospravli, pa nebi blo nobenih sitnosti, sam ne vem kdo bi potem 50 let za njihove penzijone delal hehe..aja pa še mal prever podatke in številke o temeljitosti po evropi, boš začuden, kako se je v tako mali Sloveniji tolikšen genocid zgodil...
francija 200-300.000
norveška okoli 70.000
nizozemska 20.-30.000
slovenija 18.-20.000 (v to so všteti tudi četniki in ustaši ki so jih britanci vrnili)
to so podatki ki jih BBC navaja v svojih dokujih
moj dedek se ga je občasno nažokal,pa saj veš kaj pravi znani pregovor :in vino veritas...
btw glede na to da me osebno ne poznaš,ne moreš pač vedeti iz katere familije sem,lahko pa kaj o nekaterih članih naše družine prebereš v starejših učbenikih zgodovine
ajde meni se več ne da
lp dkivi
norveška okoli 70.000
nizozemska 20.-30.000
slovenija 18.-20.000 (v to so všteti tudi četniki in ustaši ki so jih britanci vrnili)
to so podatki ki jih BBC navaja v svojih dokujih
moj dedek se ga je občasno nažokal,pa saj veš kaj pravi znani pregovor :in vino veritas...
btw glede na to da me osebno ne poznaš,ne moreš pač vedeti iz katere familije sem,lahko pa kaj o nekaterih članih naše družine prebereš v starejših učbenikih zgodovine
ajde meni se več ne da
lp dkivi
Citat:
Uporabnik dkivi pravi:
francija 200-300.000
norveška okoli 70.000
nizozemska 20.-30.000
slovenija 18.-20.000 (v to so všteti tudi četniki in ustaši ki so jih britanci vrnili)
to so podatki ki jih BBC navaja v svojih dokujih
moj dedek se ga je občasno nažokal,pa saj veš kaj pravi znani pregovor :in vino veritas...
btw glede na to da me osebno ne poznaš,ne moreš pač vedeti iz katere familije sem,lahko pa kaj o nekaterih članih naše družine prebereš v starejših učbenikih zgodovine
ajde meni se več ne da
lp dkivi
ja 18.000 imen je sam na nagrobnikih po Sloveniji napisanih...ocene so pa do 200.000 na našem ozemlju...se ti ne zdi mal velik na velikost populacije v tistih časih
- Status
