Citat:
Uporabnik grube386 pravi:
Citat:
Uporabnik Naglfar pravi:
ali pa se jih stežka transkribira (Peking, Kopenhagen ...).
Ali pa so določena ta mesta? Ker jaz bistvene razlike med København in Washington ne vidim.
Obe mesti namreč vsebujeta po eno črko, ki je slovenska abeceda ne pozna... Kam spada potemtakem Reyjkjavik ali Saarbrücken in zakaj?
http://en.wikipedia.org/wiki/International_Phonetic_Alphabet
Mednarodna abeceda. Čeprav imamo samo 25 črk (črka je znak za glas, glasov pa je 29, torej lahko ista črka nastopa v več oblikah), hkrati priznavamo druge črke mednarodne abecede (q, y, x) in jih tudi razvrščamo, kot je treba. Tako kot vsi ostali jeziki, razen mogoče južni sotho.
København se ti zdaj zdi kot ustrezen primer, vendar ni. Ø je monoftong (enoglasnik), ki je podoben našemu polglasniku (recimo pes), vendar naš polglasnik lahko nastopa samo v zadnjem ali edinem zlogu, ta pa je v prvem in je enostavno večini Slovencev nemogoč za izgovorit. Razen recimo Prekmurcem in Prlekom, ki še poznamo kračine na nezadnjih zlogih.
Predstavljaj si, da moraš sloveniti angleški prislov "firmly" (recimo, da je to ime nekega kraja). Kakšen znak boš ponucal za tisti i, ki se izgovori podobno našemu polglasniku? Nekako moraš potem najti smisel in je bolj očitno, da napišemo Kopenhagen (ni izključeno, da so lahko ime v taki obliki prevzeli že drugi jeziki, mi smo jih pa samo posnemali) kot pa recimo Kepenhagen, če pa je večini nemogoče izgovoriti polglasnik na nezadnjem/edinem zlogu. Zakaj točno smo poleg tega smešnega monoftonga šli spreminjat še sámo obliko besede (iz zlogov -benhavn smo mi naredili -penhagen), ne vem in najbrž tudi noben ekspert ne bi znal. Dejstvo je, da sta p in b binarni opoziciji, zato je to delno upravičeno, kje pa so dobili -hagen iz -havn, pa ne bo nobenemu jasno. Mogoče je kakšna bica pred 250 leti začela tako govorit, naključje je želelo, da se tako govori naprej in se je normiralo.
Nikoli ne smemo pozabljati na faktor, da jezik so ljudje. In sčasoma lahko vsaka bedarija pride v normo. Če bi imeli zadostno jezikovno kompetenco za druge jezike, bi čisto enake stvari lahko opazili pri vseh jezikih, različne so samo pojavne oblike, še večja razlika pa je to, da si pač pri vsakem tujem jeziku večji amater kot pri materinščini.
Navsezadnje tudi angleško govoreči naši državi rečejo "Slovenia", dočim pa se omenja neko mesto, pa zmeraj nastopa v originalu. Nemci sicer pravijo, da so v Slowenien, ampak na vikendico v Puli so pa šli nach Gruškovje!
Zakaj se nihče ob tem ne sprašuje, zakaj Štajerci rečejo "perajt", če pa vsi vemo, da se v nemščini reče "bereit"?
Takih primerov je malo morje.