Koline so bile včasih družaben dogodek. Star foter, foter, dva sina, mesar in še kak sosed so se dobili, v dobri volji spili par litrov vina, žganja, potem pa nož v roke in nad pujceka z zarjavelimi noži. Bolj ko se je ta drl, bolj so uživali. Danes bo pravi klavec "postregel" prašička z zadnjim obrokom in mu med jedjo poslal iglo v glavo.
Kake dve leti nazaj je nekje visoko v hribih pri moji bivši punci rojevala krava. In spet; ata, sosed in vaški "veterinar". Najprej so se napili žganja, potem pa nad kravo. Tolko časa so obračali tistega telička in ga vlekli ven, da se je skotil mrtev. Meni pa punca jokala v telefon in mi spuščala tiste jokajoče kravine glasove, da je moj telefon od jeze letel direktno v steno.
Poznam pa še bolj krute štorije. Pri sorodnikih na vasi so imeli krasnega nemškega ovčarja. Ko je ostarel, so mu začele odpovedovati zadnje tace. Ker je za čuvaja valjda postal neuporaben, so poklicali cigane, da so psa odpeljali. Že od nekdaj so govorili, da cigani psa živega privežejo za zadnje tace, razparajo trebuh in odrejo. Bolano.
Pa če gremo še do Košakov ... Svoj čas sem zaradi določenih obveznosti hodil mimo tiste klavnice. In ni bilo prijetno. Slišiš cviljenje, škripanje, ropotanje nekih verig, skratka dosti hujše, kot bi bil na pokopališču. Najhuje pa je bilo pri klavnici v Kostanjevici ... tam sem slišal enega kmeta, ki se je drl na te uboge živali in jih mlatil z nekim kolom. Poznam enega mesarja - širok za 3 mene, hodil v posebno šolo Gustava Šiliha, zdaj ma pa živali preko. Ne bi rekel, da je ravno human.