Planet Golob

kalbo

Guru
7. okt 2013
18.186
9.264
113
Ti si napisal da je učiteljev preveč, kar je pa daleč od resnice. V naši OŠ so ob že tko veliki krizi ostal še brez petih. Hvala bogu je moj najmlajši zaključil z OŠ. Tko da se ne vleci ven z delom ki si ga zadel in se lohk celo strinjam s tabo.
Poleg tega pa ni nobenga za kuhat po kuhinjah v šolah in je hrana katastrofa, za minimalca pač tega noben več ne dela, in tako dalje in tako naprej.
 
  • Všeč mi je
Reactions: visek_izobrazbe

jello

Guru
22. sep 2008
9.935
3.765
113
Bereš Sveto Pismo? Potem veš kaj tam piše o pedrih, prešuštnikih, in raznih osvajalcev.

Točno to ti ves čas govorim. Sveto pismo bereš kot talibani koran, razmeš pa itak nič. V njem vsak najde nekaj zase, tudi največji naci šupak pod soncem. Iz njega pač potegneš kar pritrjuje tvojim skrajnim stališčem. Čeprav ti praktično od dneva nič dalje institucija razlaga kako živeti krščanski nauk. Popolnoma zaman.
 

darwin

Majstr
17. avg 2007
574
345
63
Se strinjam v vsem razen v eni točki. Moj brat je dislektik. Prejšnji sistem ga je povozil z oznako debila, dons bi motnjo takoj prepoznali in mu pomagali, tko da vseh odločb ni za metat v isti koš, veliko pa seveda paše v kategorijo ki jo opisuješ.
Moja motnja je disleksija. Kar precej izrazita. Še danes se spomnim, koliko sem prejokal, ko sem moral trenirati branje. Kako so solze močile knjige, ampak niso nič pomagale. Pa pisanje d, b, p, g - to je bilo meni vse isto. Eno in isto enstavno enozložno poved sem po 20x, 30x prepisal da je bila šele takrat končno pravilno napisana. Ampak sem zdrilal. Z mnogo, mnogo, mnogo vaje. Danes mi črke še vedno zaplešejo pred očmi, ampak jih imam toliko pod kontrolo, da sem sposoben en x tekst javno prebrati, če mi ga sedaj daš v roke. Po toliko vaje sem našel svoj način, kako jih fiksirati. Ne rabim rumenega papirja in posebnega fonta. Sem vesel, da se to ni dedovalo naprej, ker je bilo res mučenje.

Imam pa vseeno še vedno težave pri številkah. Kot število jo poznam, ampak ali se reče sedem in osemdeset ali osem in sedemdeset, je pa še vedno težava. Zavidam narodom, kjer ne komplicirajo in jih berejo po vrsti. Seventy eight. Na srečo jih je treba manj pogosto izgovarjati.
In pa pri tekstih v tujih jezikih. Sploh kakšna nemščina s tistimi zlepljenimi besedami.

Ja, imel sem srečo. Starša sta si vzela čas zame in vztrajala da treniram do onemoglosti. Mama ni razumela, kako je lahko njen otrok tako butast, da ne zna brati, oče je imel pa tudi sam isto težavo, tako da me je lažje razumel. Jima je pa brez pedagoških izkušenj in znanj uspelo ujeti pravo razmerje med treningom in prostim časom. Bral sem vedno samo po 10 minut. Pa eno uro pavze in spet 10 minut ... Kot rečeno - do onemoglosti dan za dnem. Tako da se mi branje na koncu vseeno ni priskutilo kot bi morda pričakoval.

Ne pravim, da bi se moja zgodba lahko preslikala na ostale otroke, da imajo ostali premalo vztrajne starše ali da premalo vadijo. Ne prodajam recepta. Mogoče kje obstaja kje kdo, ki je vadil več pa mu ni uspelo. Zgolj delim svojo izkušnjo. Ker če se prav spomnim, je bila ravno disleksija tista motnja, za katero so prihajale prve odločbe. In tisti v začetni fazi so samo dobili papir, da ne zmorejo, šele kasneje so prišli do spoznanj, da določeni kontrasti in fonti pomagajo. Ne vem pa, ali si na te barve in fonte, če tako treniraš, potem vezan celo življenje.
 

kalbo

Guru
7. okt 2013
18.186
9.264
113
Moja motnja je disleksija. Kar precej izrazita. Še danes se spomnim, koliko sem prejokal, ko sem moral trenirati branje. Kako so solze močile knjige, ampak niso nič pomagale. Pa pisanje d, b, p, g - to je bilo meni vse isto. Eno in isto enstavno enozložno poved sem po 20x, 30x prepisal da je bila šele takrat končno pravilno napisana. Ampak sem zdrilal. Z mnogo, mnogo, mnogo vaje. Danes mi črke še vedno zaplešejo pred očmi, ampak jih imam toliko pod kontrolo, da sem sposoben en x tekst javno prebrati, če mi ga sedaj daš v roke. Po toliko vaje sem našel svoj način, kako jih fiksirati. Ne rabim rumenega papirja in posebnega fonta. Sem vesel, da se to ni dedovalo naprej, ker je bilo res mučenje.

Imam pa vseeno še vedno težave pri številkah. Kot število jo poznam, ampak ali se reče sedem in osemdeset ali osem in sedemdeset, je pa še vedno težava. Zavidam narodom, kjer ne komplicirajo in jih berejo po vrsti. Seventy eight. Na srečo jih je treba manj pogosto izgovarjati.
In pa pri tekstih v tujih jezikih. Sploh kakšna nemščina s tistimi zlepljenimi besedami.

Ja, imel sem srečo. Starša sta si vzela čas zame in vztrajala da treniram do onemoglosti. Mama ni razumela, kako je lahko njen otrok tako butast, da ne zna brati, oče je imel pa tudi sam isto težavo, tako da me je lažje razumel. Jima je pa brez pedagoških izkušenj in znanj uspelo ujeti pravo razmerje med treningom in prostim časom. Bral sem vedno samo po 10 minut. Pa eno uro pavze in spet 10 minut ... Kot rečeno - do onemoglosti dan za dnem. Tako da se mi branje na koncu vseeno ni priskutilo kot bi morda pričakoval.

Ne pravim, da bi se moja zgodba lahko preslikala na ostale otroke, da imajo ostali premalo vztrajne starše ali da premalo vadijo. Ne prodajam recepta. Mogoče kje obstaja kje kdo, ki je vadil več pa mu ni uspelo. Zgolj delim svojo izkušnjo. Ker če se prav spomnim, je bila ravno disleksija tista motnja, za katero so prihajale prve odločbe. In tisti v začetni fazi so samo dobili papir, da ne zmorejo, šele kasneje so prišli do spoznanj, da določeni kontrasti in fonti pomagajo. Ne vem pa, ali si na te barve in fonte, če tako treniraš, potem vezan celo življenje.
Mojega brata je pogruntala nekje v 4. razredu mlada učiteljica. On je mel tud težavo, da je zračunal račun pravilno, napisal ga je pa tri vrstice nižje. V šoli ko je bral na glas so se mu vsi režali s staro zahojeno učiteljico vred. Tko da takim je danes lažje. Seveda če starši ne jemljejo diagnoze kot opravičilo.
 

netko

Guru
25. jul 2007
6.846
2.156
113
Odločb je več vrst. Eni otroci dejansko potrebujejo manjše prilagoditve (slabovidnost, naglušnost). Jih pa nekaj zlorablja te odločbe da otroku "olajšajo" šolanje. Težava je, da bo sve te sončke če prej ne usekalo ko bodo starši umrli in bodo ostali sami.
Ko govorimo o odlocbah ne govorimo o tistih, ki dejansko potrebujejoprilagoditve govorimo o tistih, ki so fizicno povsem ok in bi bili s svojo kapaciteto ali lenobo kandidati za sportno napoved se pravi enke in dvojke, ko se maksimalno potrudijo mogoce trojka... in s tem se naravna selekcija oz razporeditev povsem porusi, kar naenkeat so vsi na faksuz upanjem po udobnih sluzbah fizikalcev pa od nikoder
 

alkoholik

RudolF
23. jul 2007
16.395
2.687
113
v lokalni ostariji
Ko govorimo o odlocbah ne govorimo o tistih, ki dejansko potrebujejoprilagoditve govorimo o tistih, ki so fizicno povsem ok in bi bili s svojo kapaciteto ali lenobo kandidati za sportno napoved se pravi enke in dvojke, ko se maksimalno potrudijo mogoce trojka... in s tem se naravna selekcija oz razporeditev povsem porusi, kar naenkeat so vsi na faksuz upanjem po udobnih sluzbah fizikalcev pa od nikoder
Saj o teh govorim. Da če prej ne jih bo streznilo ko bodo starši pokojni. In ja, eni zlorabljajo odločbe. Eni jih zlorabljajo zato da otrok ne gre v posebno šolo eni da jim gre lažje (jim mami/oči podpirata lenobo). Niso pa vsi enaki. In nekdo ki ima disleksijo npr mu je sedaj lažje če ima odločbo in prilagoditve, ker umsko je sposoben speljati redno šolo, potrebuje pa dokler ne premaga svoje oviranosti malo pomoči. Ni pa prav, da odločbe dvignejo število točk za vpis.

Saj veš, da je bila dolgo mantra (pa se je) uči se da naus Rabu delat. Zdaj se počasi to mascuje. S tem, da se je srednjesolska izobrazba (tehnik) razvrednotila do konca. Že če se gleda gradbeni sektor se ne dolgo let nazaj je tehnik bil lahko odgovorni projektanti, nadzornik... Ali pa v medicin. Srednje medicinske sestre so imele kar nekaj kompetenc. Sedaj so jih razvrednotil na nivo negovalke.
 
  • Všeč mi je
Reactions: visek_izobrazbe
Mojega brata je pogruntala nekje v 4. razredu mlada učiteljica. On je mel tud težavo, da je zračunal račun pravilno, napisal ga je pa tri vrstice nižje. V šoli ko je bral na glas so se mu vsi režali s staro zahojeno učiteljico vred. Tko da takim je danes lažje. Seveda če starši ne jemljejo diagnoze kot opravičilo.
pri mojem sodelavcu (ima hčerko ki je dislektik) so pri njegovi hčerki to ugotovili nekje v 1 letniku srednje šole..prej pa podobno da ni ravno bistra itd.....Bratranec je dal tud čez svega i svašta prav tako dislektik. najbolj hard je pa učna pomoč, ko bi tam morali nekaj skup narediti pa niso nič in se je delalo doma. No ob priliki sem učiteljico vprašal zakaj tako, oz dobesedno, zakaj vas plačujemo, če se to potem doma dela, saj dobi plačane te ure, ne naredi nič zastonj pa odločbo je mel itd.....
 
Saj o teh govorim. Da če prej ne jih bo streznilo ko bodo starši pokojni. In ja, eni zlorabljajo odločbe. Eni jih zlorabljajo zato da otrok ne gre v posebno šolo eni da jim gre lažje (jim mami/oči podpirata lenobo). Niso pa vsi enaki. In nekdo ki ima disleksijo npr mu je sedaj lažje če ima odločbo in prilagoditve, ker umsko je sposoben speljati redno šolo, potrebuje pa dokler ne premaga svoje oviranosti malo pomoči. Ni pa prav, da odločbe dvignejo število točk za vpis.

Saj veš, da je bila dolgo mantra (pa se je) uči se da naus Rabu delat. Zdaj se počasi to mascuje. S tem, da se je srednjesolska izobrazba (tehnik) razvrednotila do konca. Že če se gleda gradbeni sektor se ne dolgo let nazaj je tehnik bil lahko odgovorni projektanti, nadzornik... Ali pa v medicin. Srednje medicinske sestre so imele kar nekaj kompetenc. Sedaj so jih razvrednotil na nivo negovalke.
sosed vulkanizer..njemu so v OŠ razlagali da če se ne bo učil bo kot oni z lopato in krampom jarke kopal...danes niti tega ne bi počel, ker pride kdo s kopačem pa je stvar rešena