Na spletni strani Večera je Vladimir Gajšek napisal:
ČRNA KRONIKA – BELA LISA MLADOSTI
Naklepni rop, s poskusom umora
Ko so mene 3-je nasilneži v Mariboru pred leti napadli, me v Jurčičevi, sredi ljudi oropali, ko mi je eden med njimi nastavil kuhinjski nož na vrat, drugi me je medtem držal za rame, tretji pretepal – in sta se dva menjavala, ko sta me mlatila in brcala do krvi, medtem ko mi je kakor menda pijani sadist držal kuhinjski nož na vratu, namreč s konico, ne pa počez…,
so se drli med pretepanjem: »Koljemo Bosance, Albance in Srbijance…« (ne vem, če v tem zaporedju), pa mi ni nič pomagalo, da sem javsknil in grknil, da sem Slovenec, kajti nasilje je krvoločno slepo, le da ima hladno orožje ali sploh orožje v posesti,
in ko so me končno oropali, mi iz vrečke potegnili veliko denarnico-torbico, našli k sreči le majhen denar, nato pa so jo nekam kar pobrisali in me pustili pretepenega in vsega krvavega na Jurčičevi v Mariboru, tam pri ribji restavraciji Novi svet,
sem nekam klamal proti glavni postaji tedaj ljudske milíce pri zaporih, na Sodni ul., kjer je policija še danes, in dva so ljudski miličniki ujeli, tisti »klavec« z nožem pa jo je uspel pobrisati…
povod za poskus umora z ropom je bil seveda – pohlep po denarju in nasilniško vedenje, ko so spočetka menda šli za menoj, ki sem šel mirno k ženi in otroku pri tašči, so me zalezovali, nato pa nenadoma napadli kar sredi ulice, tako, da sem bil naslonjen pri vhodu v ribjo restavracijo, in ko sem imel nož na vratu, sem seveda pretrpel tudi hude udarce, saj je takrat človek v posebnem klavsko-žrtvenem stanju,
in travmo noža sem doživljal še dolgo po napadu, z molitvijo in meditacijo pa sem se strahu in grozavosti pred nožem le nekako otresel.
**
Mladim je treba pravzaprav preusmeriti odvečno energijo v delo, v prostovoljstvo, v igro in šport, v telovadbo in planinarjenje… Nasilništvo mladostništva bi morale pravzaprav preprečevati že razredniki in razredničarke v višjih razredih osnovnih šol, kaj šele v srednjih šolah in gimnazijah…, ko bi preprosto buršekoznim objestnežem preprosto pobrali nože, boksereje, vrvi in druga mučilna orodja, tudi seveda cigarete, vžigalnike in vžigalice, tudi travo ali džojnt… - pa brez klicanja policije v šolo in nekakšnega malomeščuharskega moraliziranja. Kajti mlad človek ni pokvarjen, tudi sprijenci izhajajo največkrat iz ekstremnih pogojev, iz razbitih ali alkoholnih družin, iz bede… - preventivno bi jim lahko pomagali tudi z delom, prostovoljstvom, z igro in športom, s planinarjenjem… Vsi mladi veseli in razigrani morajo imeti pravico do usposabljanja, do sreče in veselja. Skrajnostne objestneže in nasilneže je treba sicer le izključiti, ko ustrahujejo okolico – celo morda ob podpori lažnih dušebrižnikov in »redarje«, hišnih vohljačev in podobnih šemežno nevarnih spodbujevalcev zlasti mestnega nasilja. Tudi dekleta, ki so kot motene osebe največkrat sprijene tatice, je treba le nekoliko trdeje prijeti – saj v varovanju nesramnih mater ali osornih staršev hodijo na žure in kradejo, kadijo in tudi pohajo…; večkrat tudi punčare nagovarjajo nasilneže in objestneže k pretepaštvu in ustrahovanju, potem pa si plen celo delijo med sewboj od ustrahovanega! Nadomestki mladostniškega in mladinskega veselja ne bi smeli biti v lažnodemokratičnih znorelostih, čeprav mlad človek, saj je lahko hiperaktiven in superkritičen, rad adrenalinsko pobega v svet iluzij… in celo v narkomansko, alkoholsko in drugo odvisnost. Objestneži običajno nimajo nobene vesti, razen kosmate – ko počno hudodelstva, se nekaterim zdi to celo imenitno, tako rekoč partizansko… in si ponavadi ob podpori »institucij« privoščijo res različne osebne zdrse, kakor da ne bi bili mladi, temveč nekakšni – ibermenši. In kako se taki ibermenši brž spremenijo v shinavčena pezdeta – pred organi državnega pregona in državne represije… - mnogi si tako nabirajo »prekrške«…
Mlado veselje in mladostniško energijo je treba preusmerjati v dobro, v moralne odnose in delavnost, v spodbudo k samozavesti, ki naj nadomesti ustrahovalno objestnost in zločinstvo. Mladim je treba krepiti delovno samozavest in dvig - tudi s socialnega – dna, da bodo znali upoštevati dostojanstvo sočloveka. Objestnost, tako značilna za skrajneže, je tokrat morila tudi v Mariboru, in to – uspešno. Čeprav duha in krvi ni mogoče priklicati v življenje, ko se to ustavi. Tudi o tem bi bilo potrebno kaj določnega reči in poučiti mlade, da ne smejo biti objestno ustrahovalni ali nasilni, izsiljevalsko koristolovski, zlikovsko privoščljivo ali kar nekateri »črno-kronični«… Kje se začne…? Že na avtobusnem postajališču mestnega prometa ali v »klubu«…
Družinska mladinska terapija je nujna! In pedagoško prostovoljno, tudi popoldansko in večerno delo z mladimi! Kajti gol, vsebinsko prazen odgovor s strani uradovanj, šole, sodišča ali policije… pošiljatelju ne zadošča.
Vladimir Gajšek
In strinjam se z njim. V celoti.
