Citat:
Uporabnik SJTV1 pravi:Je pa res vse pri odvajanju le v glavi. Ko tam zložiš, tudi kak fizični simptom ni problem.
Drži.
Seveda držim pesti za vse, ki se poskušate odvaditi in vam bo uspelo tudi na kak drug način, zase pa vem, da je obstajal le eden: trma.
Po intenzivnem kajenju dobrih 20 let povprečno po 60+ dnevno sem se nekega jutra (7 marec 1990) po nekaj minutnem davljenju in krehanju odločil, da je konec. Polno škatlo 57 in vžigalnik sem pustil na polici v kuhinji, tako da sem jo ves čas videl in se v glavi prepričeval, kako sem dovolj trmast za vztrajanje.
Prvi teden je bil hud - prava narkomanska kriza, vročina, mraz, blizu blodenj in nespečnost.
Ostal sem - trmast.
Potem je bilo naenkrat lažje, v nekaj dneh nisem več imel občutek da moram prižgati, le po žepih sem ves čas nekaj iskal. Naslednji kritični dnevi so se ponovili po treh mesecih - nisem imel kam z rokami, sanjal sem kajenje in to skoraj vsako noč, nekajkrat sem podzavestno zavil v trafiko in se potem spraševal kaj počnem, škatla 57 z vžigalnikom pa je ves čas vztrajala zaprta na polici.
In to so bili časi, ko se je kadilo povsod, v vseh lokalih, domovih in zaprtih prostorih vsevprek.
Danes po 20 letih se čudim svoji trmi, malce pa sem tudi ponosen nanjo.
Cigaretni dim mi ne diši niti ne smrdi, le če mi kdo piha okrog glave me malce zaščemijo oči.
Upam, da bo šel še kdo po moji, trmasti poti.
LP
