Nova tlaka slovenskega naroda

Citat:
V TAMU sem se kot mlad inženir zaposlil 1978. Takrat nas je bilo cca 4400 delavcev. V štirih letih je slavni Kardelj
uvedel SOZDE; TOZDE itd in nas je bilo l.1983 že skoraj 9000 zaposlenih. Proizvodnja leta 1978 je bila cca 9000 kamionov in preko 10.000 motorjev in je bila enaka tisti leta 1983. v tistem času je TAM razvil enega najboljših vojaških vozil, ki so na testiranjih dosegli izredne rezultate. Zaradi famozne politike, ki je onemogočala uvoz delov smo se delavci vozili v Avstrijo nakupovali potrebne dela (kar so nam plačali s ponarejenimi potnimi nalogi), da je lahko razvojni oddelek nadaljeval delo. Že leta 1977 je TAM imel ULTRAFILTRACIJO za čiščenje odpadnih emulzij.
Samoupravljanje in uvedba usmerjenega izobraževanja je uničilo tovarno. Vodstvo je bilo sicer pošteno vendar partijsko zaslepljeno. Kamijone so čakali kupci v vrsti. Ko ni bilo naročiul so šli gospodje v Beograd in je vojska naročila vojaška vozila. Zaradi lažno ustvarjenega dogovornega trga in minimalne konkurence se je prodalo vse kar se je naredilo.

Pisalo se je leto 1988, ko se je zgodil Miloševiæ v Beogradu (še preden je prevzel v Srbiji oblast), naenkrat je bilo konec naročil vojske. Vodstvo (tudi član komiteja ZKJ) so slepo verjeli v večnost 'juge' in bratstvo in enostnost in niso naredili nič, da bi iskali alternativne trge in prešli iz zračno hlajenih motorjev na sodobne vodno hlajene. Navajani, da ko je bil problem pokljicati v Beograd (JLA) ali iti na banko po sveži denar so naenkrat ostali odrezani od trga.

TAM ni pokopala osamosvojitev Slovenije l.1991 ampak razpad partijsko-armadne naveze l.1988.

Pogrebniki pa so bili nesposobno vodstvo, ki je v maniri 'glej in čakaj' (izraz nastal sredi šesdesetih v ZDA, kjer so se stari industrijski centri (Pittsburg, v Evropi Manchester, Porurje) soočali s krizo neustrezne strukture industrije - stare, izstrošene, delovno intenzivne z nisko dodano vrednosto) ob servisu države, ki je dajala posojila za plače (ohranjanje socialnega miru) namesto, da bi izkoristili dane resurse, odpustili višek delovne sile (posledica Kardelja,
l.1979 4400 delavcev, 1983 9000), ko smo imeli 18 TOZD, 4 Skupne službe (1983) - zanimiva delovna mesta: 22 referentov samoupravljanja, referenta za proslave in pogrebe...delegatski sistem je zaradi pisanosti zapolsenih pomenil povprečni dnevni izostanek cca 300 ljudi, ki so sedeli v delegacijah občinskih, krajevnih organov, takoimenovanih SIS-ov...). Iz usmerjenega izobraževanja smo po štirih letih dobili tehnike, ki še 'pile' niso znali držati v roki - kje je bil stari dobri IKŠ. Vodja kadrovse g. Puriæ (Črnogorec) je v imenu bratstva in enotnosti uvozil preko
2000 mladcev predvsem iz Bosne. Vse to dragi moji je bila JUGA. Vse to plačuje delovni narod še danes. Saj je bilo lepo - ampak ZELO DRAGO.


Žal mi je za TAM-om, bivšimi sodelavci. Stari mojstri so v začetku osemdeset jokali, ko so dobivali 'usmerjence' iz
fantastično vodenega šolstva. Lastna izkušnja, moj prvi delovni mesec po končani fakulteti je minil v študiranju samoupravnih aktov. Samo lastna iniciativa mi je zagotovila, da sem delal ustvarjalno na svojem delovnem mestu.
Mnogo je bilo tistih, ki jih je samoupravljanje posrkalo vase in so se rajši kot z delom ukvarjali s kvazi 'upravljanjem'
podjetja. Zelo dobre delavce so pošiljali v Kumrovec (slovita 1 letna šola) in ko so prišli nazaj so namesto za stroj
šli med pol ali profi funkcionarčke v firmi in nato naprej.

To je zgodovina naših velikih podjetij. Zato smo gospodarsko nazadovali in začeli propadati že leta sredi šesdesetih let, ko nismo sprejeli izziva svetovnih gospodarskih trendov in pričeli razvijati lahke predelovalne industrije (razen svetlih izjem Gorenje). Leta 1974, ko sem štopal na študij v Ljubljano mi je vstavil takratni Velenjski župan in se v avtomobilu zjokal, ker je dobil transport (vlak s preko 700 mladimi iz Srbije in Bosne), za katere je moral najti tako namestitev kot delovna mesta.

TOREJ ŠE POMNITE TOVARIŠI KAKO JE BILO.

Klikni za razširitev