Razumem, da bi tebi prišlo prav, če bi to pismo imel v rokah. Ti pa tudi iz lastnih izkušenj govorim, da je že marsikdo delal silo za pošiljko, ki pošte sploh še videla ni. In to na precej nekulturen način.
Če je bila uslužbenka osorna, je bilo to nepotrebno, se strinjam. Kar bi v takem primeru morala storiti, je, da bi mirno pojasnila, da se na tvojem rajonu pošta ne raznaša in da ti ne more pomagati. Konec debate in preventiva pred naraščajočo hudo krvjo s tvoje strani. Ni mi jasno, kaj sta imela toliko časa za razpravljati o tem.
Nihče še ni omenil (pa se mi zdi ključno pri vsej zadevi), da bi bilo morebitno brskanje med nerazporejeno pošto zgolj in samo dobra volja poštne uslužbenke! To brskanje med navadnimi pošiljkami lahko traja tudi krepko več kot uro in to ob tem, da se sploh ne ve, če je pošiljka, ki jo ti rabiš, sploh tam! Pošteno povedano, kaj takega bo šla ženska delati zgolj in samo v primeru, da eno uro res nima kaj drugega početi in bo, zgolj tebi na ljubo, šla premetavati pošto. Glede na to, da je to morda že kdaj celo šla delati, pa sploh ni našla tistega, kar je bilo sveto zatrjevano, da tam mora biti, ali pa še lepše - da ji je tisti, ki je pismo rabil, že namesto pozdrava zrecitiral, da je to itak njena dolžnost, da mu to gre iskati, mi je njen izpad povsem logičen.
Pa dajva še hipotetizirati: recimo, da Pošta uvede dodatno storitev "brskanje ter izročanje nerazporejene pošte med vikendi", koliko bi bil pripravljen plačati zanjo? Ob tem, da še enkrat ponovim, da ni nujno, da bi tvoje pismo sploh bilo tam, ti bi pa storitev dobrovoljnega premetavanja pošte vseeno plačal?