Napetost v Ukrajini - Krimu

To je bilo predvajano l. 2008 na CNN:


čeprav je nekaj dvoma ali so ga res dali na hladno. Bil je gostitelj, menda se je z vsemi že rokoval. Vseeno, kritika predsednika, ki je v ruskih medijih samomorilska.

Jajca ima ker jw tisoce kilometrov stran in ni odvisen od rusije tako kot mi.

Kdo je odvisen, mi? Ne nismo, še svoje prijatelje Srbe so mesec nazaj nategnili in jim niso hoteli dati plina, pa tako okol Rusov skačejo.
Pac Man pokaže kako se Rusi lažejo, si videl da so prilepili celo drug tip letala in ti verjameš Rusom? Mislim da jih sankcije ( mi je žal za rajo ) že tolčejo, od tu pa taka propaganda, toda fašistek Putin ne more odnehati zaradi svojega ega in zato taka propaganda in priprave na še hujše.

V senci hrupa okoli G 20 nemoteno poteka etnično čiščenje na Crimei, samo o tem oboževalci tretjerazrednega uradnika KGB molčijo.
Today at the “Locomotive” retail market in Simferopol (the capitol of Crimea) Russian law enforcement officers in balaclavas detained sellers of non-Slavic appearance, reports DePo’s own correspondent from the scene.

People in law enforcement uniforms wearing balaclavas as well as several people in plain clothes raided shops of the mall.

They entered each shop and demanded ID documents from sellers with non-Slavic appearance. However, Crimeans simply are not used to carrying passports with them, so they were immediately detained by police until identification.

One of the owners of a kiosk was indignant: “Why do you make a terrorist out of me? Why are you treating me this way?”

News about the raid swept through the mall in an instant: “They ‘take’ not everyone. ‘Ours’ are not arrested.”

The DePo reported earlier that Mustafa Dzhemilev, the national leader of Crimean Tatars, told European parliamentarians at a meeting of Parliamentary Assembly of the Council of Europe that 18 Crimean Tatars disappeared with no trace during the Russian occupation of the Crimea. According to Dzhemilev, Crimean Tatars are under severe pressure from the occupation authorities of the Crimea, and many Tatars have been arrested without any legal basis.

Citat Sobanovega članka iz Dela, ki ga bodo putinoljuci razglasili za ameriško,cionistično,neocon reptilski cajteng.

Šestnajstega avgusta 1999 je duma potrdila Vladimirja Putina za novega ruskega premiera. Dobre štiri mesece kasneje, na silvestrovo leta 1999, je Boris Jelcin (ne)pričakovano odstopil in v Kremelj se je vselil nov gospodar.

Si predstavljate, kaj bi se zgodilo v Nemčiji, če bi po padcu berlinskega­ zidu vodenje vlade ali države prevzel nekdanji agent zloglasnega Stasija? Tako je potožil Sergej Kovaljov, legenda sovjetskega disidentskega gibanja in prvi varuh človekovih pravic v Jelcinovi Rusiji, ki pa je zaradi vojne v Čečeniji potem protestno odstopil s tega položaja. »Nastal bi strašen vihar! Po vsej Evropi! Ko se je to zgodilo pri nas, v Moskvi, so bili vsi tiho. Čeprav se je na čelo države povzpel nekdanji agent KGB, ki je v sovjetskih časih poslala v lagerje in v smrt več deset milijonov ljudi. Človek, ki zločinov predhodnikov in vzornikov sploh ne obžaluje. Politik, ki naš boj za resnico in milijone žrtev omalovažuje tako, kot je to nekoč počela sovjetska vrhuška! Zmerja nas z ideološkim smetjem, ki da žali slavno rusko preteklost ...«

Šestnajstega avgusta 1999, torej pred natanko petnajstimi leti, je duma potrdila Vladimirja Putina za novega ruskega premiera. To je bil tedaj že peti predsednik vlade v zadnjih šestnajstih mesecih. Predsednik Boris Jelcin je obupno iskal naslednika, ki bi mu po odhodu iz Kremlja varoval hrbet. Nihče mu ni bil po volji. Ne Viktor Černomirdin, ne Sergej Kirijenko, ne Jevgenij Primakov, ne Sergej Stepašin. Potem pa je le našel pravega. Malodane povsem neznanega Vladimirja Putina, ki je bil takrat direktor Zvezne varnostne službe FSB, naslednice KGB. Kasnejši razplet je pokazal, da izbira ni bila naključna. Ali povedano še drugače: ni izbiral Boris Jelcin, ampak je očitno izbirala kar KGB sama.

Dobre štiri mesece kasneje, bilo je na silvestrovo leta 1999, je Boris Jelcin (ne)pričakovano odstopil in v Kremelj se je vselil nov gospodar. A že pred tem je Vladimir Putin kot premier poskrbel za nekaj šokantnih novosti. Na pročelju Lubjanke, sedežu KGB, je postavil spominsko ploščo nekdanjemu šefu in vzorniku Juriju Andropovu, na srečanju z nekdanjimi sodelavci iz agenture pa je pomenljivo vzkliknil: »Vrnili smo se! In to za vedno!« A Sergej Kovaljov, s katerim sva se pogosto srečevala, najprej v Moskvi, potem pa tudi v Strasbourgu, je na te besede hitro našel pravi odgovor: »Nič se niso vrnili, v bistvu sploh nikoli niso odšli ...«

Bloki letijo v zrak

Le nekaj tednov po prihodu Vladimirja Putina na oblast so se v Rusiji začele dogajati grozljive stvari. V začetku septembra je v zrak zletel prvi stanovanjski blok. V Bujnaksku v Dagestanu. V naslednjih dneh sta siloviti eksploziji raztrgali dva bloka v Moskvi. In po dveh tednih strahu v prestolnici se je smrt preselila še v stanovanjski blok v Volgodonsku na jugu države. V štirih napadih je umrlo več kot tristo ljudi, več sto je bilo ranjenih. Moskva je bila na nogah. Oblast je mrzlično iskala krivce. Našli so jih kajpak v Čečencih. A stvari so se kmalu nepričakovano obrnile. Ko bi moral v zrak zleteti še peti stanovanjski blok, tokrat v Rjazanu, nedaleč od Moskve, so tiste, ki so sredi noči v blok prenašali vreče z eksplozivom ­heksogenom, opazili pri umazanem delu. Sledi so nenadoma začele voditi v Zvezno varnostno službo FSB. O tem, kdo je pravi krivec za atentate, kmalu ni bilo več nobenega dvoma. Toda kako priti do dokazov?

Sergej Kovaljov je leta 2002 ustanovil preiskovalno komisijo o tej zadevi. V FSB v bistvu sploh niso več skrivali, kdo v resnici tiči za atentati, toda hkrati so storili vse, da dokazi ne bi prišli na dan. Toda Mihail Trepaškin, sodelavec in odvetnik komisije, je po neutrudnem brskanju le našel krivca. Atentata v Moskvi je organiziral Vladimir Romanovič, sodelavec FSB, ki je leta 2003 umrl v nenavadni prometni nesreči na Cipru. Ko so odkritja Trepaškina prišla v javnost, so ga v hipu aretirali. In padati je začelo tudi po drugih članih komisije. Aprila 2003 je bil najprej ustreljen liberalni poslanec dume Sergej Jušenkov, julija istega leta pa je moral umreti še en član komisije, poslanec in ugledni preiskovalni novinar Jurij Ščekočihin. Oba sem dobro poznal in se večkrat pogovarjal z njima. Sergej Kovaljov je bil šokiran. Po teh dveh umorih, ki nikoli nista bila raziskana, je raje ustavil delo komisije ...

Toda resnice seveda ni bilo več mogoče skrivati. Zelo zgovorno jo je v knjigi o Putinu The Man Without a Face, Mož brez obraza, opisala znana ruska novinarka Maša Gessen. O tem sem se na pomlad pogovarjal z njo v New Yorku. Julij Ribakov, opozicijski poslanec (skupaj s Sergejem Kovaljovom je bil edini, ki ni hotel vstati, ko so v dumi zaigrali staro sovjetsko himno, ko je ta na Putinov ukaz čez noč postala tudi himna nove Rusije), je kasneje umorjenemu Aleksandru Litvinenku izročil dokument, za katerega sprva ni vedel nihče. Šlo je za tajni zapisnik zasedanja dume 13. septembra 1999. Takratni predsednik dume Genadij Seleznjov je sejo nenadoma prekinil z besedami: »Pravkar smo dobili vest, da je bila ponoči razstreljena stanovanjska zgradba v Volgodonsku!« V resnici se je tragedija v tem mestu na jugu države zgodila šele tri dni kasneje. Na dlani je torej, da je agent FSB, ki je delal v kabinetu Seleznjova, to informacijo pomotoma posredoval prezgodaj, pravi Maša. Litvinenko je identificiral tega človeka in bil kasneje bržkone tudi zaradi tega umorjen v Londonu.

Nova čečenska vojna

Eksplozije stanovanjskih blokov je nova oblast potrebovala kot povod za nov maščevalni obračun z neposlušno Čečenijo, ki je tri leta pred tem potolkla rusko vojsko. Skupaj z njo je iz Groznega tedaj bežal tudi takratni proruski predsednik čečenske republike Doku Zavgajev, zdajšnji ruski veleposlanik v Ljubljani. Jeseni 1999 je ruska vojska v resnici vnovič udarila čez reko Terek in dokončala, česar ni uničila v prvi čečenski vojni (1994–1996).

Posledice morije, pred katero si je ves svet zatiskal oči, so bile strašne. Grozni, nekdaj cvetoče mesto, je bil v dveh vojnah tako rekoč zravnan z zemljo. Kot Varšava leta 1944. Pravi urbicid, kot temu pravi francoski filozof André Glucksmann, tudi sam velik bojevnik za resnico o Čečeniji. V republiki, ki je manjša od Slovenije, je bilo v dveh vojnah pobitih blizu 200.000 ljudi. Natančnih številk ne ve nihče. A žrtve so bile seveda tudi na ruski strani. Do danes je na severnem Kavkazu padlo vsaj toliko vojakov, kolikor jih je v osemdesetih letih za vselej ostalo v Afganistanu. Torej več kot 15.000.

»Čečenska vojna je bila za Rusijo prava katastrofa. Simbol kolapsa nove, demokratične države, ki je začela nastajati v času perestrojke. Poglejte, kaj se danes dogaja na severnem Kavkazu! Nasilje, anarhija, trgovina s trupli, boj za oblast. Človeško življenje ni vredno niti kopejke. V tej državi ljudi še vedno obravnavajo kot potrošni material. To je v resnici najstrašnejši ostanek stalinizma, ki kljub bolečemu zgodovinskemu spominu še vedno ostaja pomemben element vzvodov oblasti zdajšnje politične nomenklature. A ta kljub očitnim dejstvom vztrajno in nenehno laže. Laž je v tej državi prenehala biti sredstvo prevare. Spremenila se je v nekakšen ritual. Ritual priseganja zvestobe in domoljubja,« opozarja Sergej Kovaljov.

Ena redkih institucij, ki ne naseda lažem Moskve, je evropsko sodišče za človekove pravice. Rusija je v Strasbourgu samo zaradi Čečenije izgubila že več kot 230 tožb. A odločitve sodišča spoštuje samo delno. Odškodnino žrtvam in njihovim sorodnikom izplača, zločinov pa ne razišče. Morilci iz Čečenije praviloma nikoli ne sedejo na zatožno klop. Še manj tisti, ki so jih tja poslali. Ta neznosna atmosfera nekaznovanosti se širi na vsa področja. Kazni seveda so, a le za Putinove politične nasprotnike in njegove kritike.

Umor Ane Politkovske

Do takšne politike dvojnih meril je bila najbolj neprizanesljiva zagotovo Ana Politkovska,­ umorjena na Putinov rojstni dan, 7. oktobra, pred osmimi leti. Predsednik države je o njenem umoru sprva vztrajno molčal. O Ani je prvič javno spregovoril šele v tujini, med obiskom v Nemčiji kakšen teden kasneje, ko so ga v Dresdnu, kjer je nekoč služboval kot agent KGB, izzvali tuji novinarji. Toda njegovi odgovori so v Rusiji tedaj izzvali žolčne reakcije. Putin je namreč v družbi nemške kanclerke Angele Merkel brezčutno in surovo izjavil, da je umor Ane Politkovske Moskvi naredil več škode kot vse njene publikacije skupaj. Njen vpliv na politično življenje v državi da je bil zanemarljiv, saj da je bila znana samo v novinarskih in pravozaščitnih krogih ...

Oleg Orlov, nekdanji disident in dolgoletni predsednik Memoriala, je zaradi teh besed že dan zatem protestno odstopil kot član sveta za človekove pravice pri predsedniku Ruske federacije. Oglasila je se je tudi zdaj že pokojna Jelena Bonner, vdova nobelovca za mir Andreja Saharova. Iz ogorčenja, ker je Putin preiskavo o umoru obljubil le ameriškemu predsedniku in nemški kanclerki, ne pa morebiti mami ali otrokoma Ane Politkovske, njenim kolegom in časopisu Nova Gazeta, kjer je nazadnje delala. Njeni družini ni izrekel niti sožalja. In naročniki umora še zdaj niso obsojeni. Pravzaprav jih sploh ne iščejo ...

Vladimir Putin, politik hladnih oči in podganjega obraza, kot ga je opisal Timothy Garton Ash, je po žametni odstavitvi Borisa Jelcina držal besedo. Nekdanjemu predsedniku se ni zgodilo nič, toda hkrati se je zelo hitro povsem distanciral od njega. Boris Jelcin je za novo nomenklaturo čez noč postal nekakšna »črna luknja v sodobni zgodovini Rusije«. Ko je Putin kmalu po zamenjavi na vrhu gostil takratnega ameriškega predsednika Billa Clintona, mu je ponosno razkazal ves Kremelj. Najprej ga je popeljal v sodobno telovadnico, polno najnovejše opreme, kjer vsak dan redno vadi. Nato mu je pokazal še opuščeno, temačno sobo z bolniško posteljo in najbolj nujno medicinsko opremo. »Tu je prejšnji predsednik preživel kar precej časa ...« je Putin zlobno pomežiknil Clintonu.

Siloviki kot nova noblesa

Namesto Jelcinove semje, družine, je začel ustvarjati svojo elito. Sestavil jo je iz silovikov, najzanesljivejših pripadnikov in znancev iz varnostnih služb in vojske. Znana ruska socio­loginja Olga Krištanovska, avtorica izvrstne knjige Anatomija ruske elite, pravi, da siloviki danes zasedajo vse ključne položaje. Tudi v Kremlju, kjer jih je med tamkajšnjimi vodilnimi kadri že kar 77 odstotkov. Putinovi siloviki postajajo nekakšna država v državi. Nekakšna nova noblesa, kot v svoji knjigi pravita ruska novinarska kolega Andrej Soldatov in Irina Borogan. Ali še natančneje: Zvezna varnostna služba FSB je v bistvu postala nekakšna ruska šola biznisa. Prav FSB namreč v celoti obvladuje energetski sektor, tudi Gazprom, od katerega živi današnja politična nomenklatura.

Nastajati je začela nova Putinova oligarhija, ki jo je londonski profesor Andrew Wilson posrečeno prekrstil v silogarhijo. V nekakšno kleptokratsko združbo, ki se skriva za imperialnimi simboli, kot pravi ruski politolog Stanislav Belkovski, a je v bistvu brez virov za resnično obnovo imperija. Ker je kleptokracija, ki je na oblasti, že skorajda vse pokradla.

Švedski ekonomist Anders Åslund pogosto poudarja, da je današnja Rusija »največja korupcijska zgodba v zgodovini človeštva«. To so dokazale tudi zimske olimpijske igre, ko je ogromno denarja poniknilo v žepe Putinovih lojalistov, ki so v Sočiju dobili najbolj mastne posle. In to po svoje dokazuje tudi plinski velikan Gazprom, najmočnejše orožje ruske diplomacije, ki nenehno straši Evropo, kjer je samo leta 2011 po podatkih Petersonovega inštituta zaradi kraj in slabega nadzora brez sledu izginilo za blizu 40 milijard dolarjev. Ta zgodba se v Gazpromu ponavlja iz leta v leto. Ko gre za korupcijo, je Rusija na dnu svetovnih lestvic. Organizacija Transparency International jo je lani uvrstila na 127. mesto. Tam ji delajo družbo Pakistan, Mali in Madagaskar, pa tudi Zimbabve ni prav daleč.

Zapor je Rusija v malem

Vladimir Putin je politik, ki gleda izključno nazaj. Njegov hladni pogled naprej zato ne seže prav daleč. Šele šest tednov pred olimpijskimi igrami v Sočiju je denimo ugotovil, da so zapori polni političnih zapornikov, ki jih pod Gorbačovom in Jelcinom ni bilo. Ker se je zbal za svoj imidž in posledično bojkot iger, je iz zaporov za začetek izpustil najbolj znane jetnike: Mihaila Hodorkovskega, članici Pussy Riot in aktiviste Greenpeacea. Kdaj bodo svobodni vsi drugi, ne ve nihče.

Morda sta prav Nadja Tolokonikova in Maša Aljohina, obsojeni in potem amnestirani članici Pussy Riot, najbolje opisali stanje v današnji Putinovi Rusiji. Maša je v svojem zagovoru na procesu v Moskvi denimo dejala, da je njen zapor pravzaprav Rusija v malem. Povsod dezorganizacija, korupcija, neučinkovitost, poniževanje ljudi. Kot v Sovjetski zvezi. Nadja je dodala, da je Putinova vladavina zakonov v bistvu zgolj nekakšen sinonim za brezzakonje. Zato je v tej zgodbi na zatožni klopi pravzaprav kar Rusija sama. Ruski politični sistem je izjemno tog, zaprt, razdeljen na kaste, politika pa ves čas vdano služi ozkim korporativnim interesom. Oblast preprosto ne prenaša resnice. Zato je vsem predstavnikom oblasti v sodni dvorani zaklicala: »Odprite vrata, odtrgajte svoje našitke in zadihajte svobodo skupaj z nami!«

Vladimir Putin njenega klica seveda ni slišal. Verjame izključno najožjemu krogu sodelavcev, politbiroju, kot mu pravi, in se ozira nazaj v sovjetske čase. Razpad Sovjetske zveze je razglasil za največjo geopolitično katastrofo 20. stoletja. Muči ga »sindrom manjkajoče okončine«. Boli ga, ko vidi, da je Rusija ostala brez južnega Kavkaza, srednje Azije, baltskih držav, Ukrajine ...

»Njegov program je restavracija starega. Putin je revanšist. Hoče se maščevati za leto 1991. To je njegova temeljna naloga. To je politik z zamrznjeno čekistično mentaliteto. Tako se tudi vede. Sili v konfrontacije. Tudi tam, kjer ni treba. Zakaj je moral s tanki v Gruzijo? In na Krim? Putin hoče pokazati Američanom, kdo je kdo. Hoče svoje vplivno območje. Po tej plati je zelo nevaren človek!« pravi Vladimir Bukovski, ikona sovjetskega disidentskega gibanja. In doda, da se ti kagebešniki iz zgodovine niso naučili ničesar. »Vračajo sovjetsko politiko, represijo, agresivnost, cenzuro. A mi smo enkrat že dokazali, da represija in cenzura ne ­delujeta!«

Gruzija in Ukrajina

Vladimir Putin je sprva bil za sodelovanje z Zahodom. Ne nazadnje je Evropska unija največja trgovinska partnerica Rusije. Po padcu berlinskega zidu je Moskva odločno resetirala tudi svoje odnose z Washingtonom. Prav z ameriško pomočjo je Rusija denimo postala članica skupine G8. Zapletati se je začelo kasneje. Najprej zaradi Kosova, ko je bil Zahod popolnoma gluh za ruska stališča. Odnose pa je potem dokončno poslabšalo snubljenje Gruzije in Ukrajine v Nato. Zato je leta 2009, ko je kot premier v svoji rezidenci gostil novega ameriškega predsednika Baracka Obamo, jasno in brez ovinkov povedal, naj ZDA pustijo na miru nekdanje sovjetske republike. Še zlasti Ukrajino ...

Vojna proti Gruziji pred šestimi leti, ko so ruski tanki prvič po padcu berlinskega zidu krenili čez svoje meje, je bila v bistvu prva vojna proti širjenju Nata. Rusija je z njo hotela dokazati, da je znova pri močeh in da lahko odgovori na vsako izzivanje. A hkrati je bilo to tudi nekakšno svarilo vsem nekdanjim satelitom, še posebej pa Ukrajini, da ameriška jamstva ne pomenijo ničesar. Obljube so namreč eno, realnost pa nekaj povsem drugega. Zato je bila takratna vojna v Gruziji jasna napoved, kaj se bo zgodilo z Ukrajino, brez katere ni Putinovih sanj o (delni) obnovitvi nekdanjega imperija. A tega ni takrat na Zahodu razumel (skorajda) nihče.

Vladimir Putin svojim zahodnim nasprotnikom pogosto očita dvojna merila. V tem ima prav. Toda problem je, da tako ravna tudi sam. Leta 2003 je odločno nasprotoval ameriškemu napadu na Irak in zahteval ustrezno resolucijo OZN. Ko je sam udaril po Gruziji, se na Združene narode ni spomnil. Lani je bil z vsemi štirimi proti posredovanju v Siriji. Tak poseg bi bil nezakonit in nepravičen, je govoril. A nezakoniti in nepravični sta tudi okupacija Krima in vojna proti Ukrajini, toda ko gre za Rusijo, ima Putin seveda svoja pravila. Ki jih vedno prilagaja trenutnim okoliščinam. Neodvisnost Abhazije in Južne Osetije po njegovem da, neodvisnost Kosova ali Čečenije nikakor.

Tako pač deluje Putinova doktrina, ki se bistveno razlikuje od doktrine Mihaila Gorbačova. Ta je namreč vsem dovolil, da gredo svojo pot. Zato jo je Genadij Gerasimov, nekdanji tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva, krstil za doktrino Franka Sinatre. Po njegovi znani pesmi My Way ...

Vera in filozofi

A Vladimir Putin z nostalgičnimi pogledi ne sega le v sovjetske čase, ampak še dlje nazaj. V čase carskega imperija. Na novo je odkril pravoslavno vero. Njegov spovednik arhimandrit Tihon Ševkunov, ki vodi najbolj konservativno, nacionalistično in monarhistično krilo v ruski pravoslavni cerkvi, denimo pravi, da se je na čelo Rusije povzpel po božji volji. In na novo je odkril tudi stare ruske filozofe, zlasti Nikolaja Berdjajeva, Vladimirja Solovjova in Ivana Iljina, ki jih morajo kot obvezno čtivo zdaj prebirati vsi njegovi podrejeni in ves ruski politični vrh, z gubernatorji in predsedniki republik vred.

Njihovo temeljno sporočilo je, da racionalistični in materialistični Zahod s svojo (ne)svobodo vztrajno kvari duhovno čistost Rusije. Putin še posebej obožuje Ivana Iljina. Zato je osebno poskrbel, da so njegove posmrtne ostanke iz tujine, kamor ga je leta 1922 pregnal Lenin, pred časom prenesli nazaj v domovino. Iljin denimo piše, da je Rusija pravzaprav nekakšen antipod korumpiranemu Zahodu. Kulturno se od njega razlikuje prav zaradi pravoslavne vere. Je nekakšen most med katoliškim Zahodom in nekrščanskim Vzhodom. Most med Evropo in Azijo. Med Habsburgi in Džingiskanom. Mesijanska država s civilizacijsko misijo, ki naj bi pripeljala do združitve človeštva.

In potem je tu še novodobni filozof Aleksander Dugin, ki s svojo brado močno spominja na Dostojevskega. Je ustanovitelj evrazijskega gibanja in glavni ideolog nove ruske geopolitike, zaradi česar ga berejo na vseh ruskih vojaških akademijah. Dugin denimo trdi, da se mora Rusija čim prej rešiti postsovjetske depresije in postati središče evrazijskega imperija. Postaviti se mora po robu temnim silam Amerike. A to je mogoče le z vojno ...

Aleksander Dugin obožuje skrajno evropsko desnico in po svoje simpatizira z nacizmom, zlasti z nacistično hierarhijo in njegovim romantičnim spogledovanjem s smrtjo. Zato piše, da Rusija nujno potrebuje novo stranko. Stranko smrti. Stranko s popolno vertikalo. Božjo stranko, ki naj bi postala nekakšen analog libanonskemu Hezbolahu. In ki bo pomendrala Kijev. Dugin je zato Kremlju svetoval, naj z vso močjo udari po Ukrajini. Je potemtakem kaj nenavadnega, če Igor Jakovenko, nekdanji predsednik ruskega novinarskega združenja, javno potoži, da se v Rusiji dogaja nacifikacija elite ...

Reform ni in jih ne bo

Na dlani je, da je Vladimir Putin v petnajstih letih vladanja izgubil stik z realnostjo. Po drugem predsedniškem mandatu se je resda umaknil v vlado, toda praksa je pokazala, da je bil Dmitrij Medvedjev pravzaprav le nekakšna izvozna verzija putinizma. Putinizem s prijaznim obrazom. Po njegovem prihodu v Kremelj se je dolgo govorilo o nekakšnem tandemu. Toda to ni bil noben tandem, ampak kolo z otroškim sedežem spredaj, kot duhovito pravi Luke Harding, kolega iz Guardiana. Pedala je seveda ves čas poganjal Vladimir Putin. Njuna zamenjava funkcij jasno kaže, da so volitve v Rusiji farsa brez primere. Na takšnih volitvah namreč ni kaj izbirati, saj je vse že zdavnaj izbrano.

Dejstvo je, da Vladimir Putin živi v svojem svetu in da prav zato močno škodi Rusiji, ki bi si kot velika in po svoje kulturno in zgodovinsko v resnici izjemna država zagotovo zaslužila modrejšega voditelja. Ta Potjomkinova država, ki je gospodarsko malodane v celoti odvisna od izvoza surovin, zlasti plina in nafte, pod Putinom resno nazaduje. Rast se približuje ničli. Naložb v razvoj je premalo. Tuji kapital zaradi vojne proti Ukrajini beži iz države. Domači tudi. Cvetita korupcija in nepotizem. Gospodarskih in političnih reform, ki bi jih Rusija nujno potrebovala, ni in jih ne bo. Z njimi bi namreč zdajšnja elita izgubila nadzor nad gospodarstvom in denarnimi tokovi. Z reformami bi podpisala svojo smrtno obsodbo.

Vsa Rusija se zato vrti v nekakšnem Putinovem začaranem krogu, iz katerega za zdaj ni izhoda. Vladimir Bukovski pravi, da bo Putin končal na vislicah. Tako kot Mussolini, s katerim da ima tudi sicer precej skupnega. Obesili ga bodo njegovi ljudje, ki ne bodo hoteli potoniti skupaj z njim. Pisatelj Viktor Suvorov je prepričan, da bo s Putinom konec najkasneje v letu dni, a v to je težko verjeti, saj so vse niti oblasti še vedno trdno v njegovih rokah.

Hkrati so tudi v rokah ruske javnosti, ki ne sme molčati, ko korumpirani politiki nekaznovano ropajo državo, hkrati pa na najbolj brutalen način utišajo tiste, ki jim stopijo na pot. Zato bodo ruske korumpirane elite svojo državo pripravljene temeljito spremeniti šele tedaj, opozarja Andreas Gross, poročevalec Sveta Evrope za Rusijo, ko bodo obsojene na življenje v Rusiji in ko iz nje ne bodo smele več odnašati in pošiljati tistega, kar jim je najbolj pri srcu: denarja in svojih družin.

Na vir si pozabil

ne, ni pozabil

Citat:

citat sobanovega članka iz dela

Klikni za razširitev

Res je, sem tudi sam našel to pravkar med natančnejšim branjem

Najhujše je,ker je Slovenija kar se tiče vpliva takšnih in drugačnih bivših tajnih služb ravno tam nekje kot Rusija samo poglejte paciente kot je recimo Silvo Gorenc. Iskreno upam,da se bo Nemško pravosodje pozabavalo tudi z njim. Pa še cela plejada je takih, recimo udbovec Klavora, ki je za zasluge postal nadzornik Petrola, pa Može, Pa Conradi in na stotine drugih ne samo v gospodarstvu, temveč tudi v politiki (Masleša)

Prav zares.

KSZ,

pravkar prišel iz Moskve, kjer sem imel zanimivo debato s tamkajšnjim gospodarstvenikom. Putin je potreben Rusom, da drži to silo skupaj, kajti pod Jelcinom bi razpadla na sto malih držav, ki bi se med sabo poklale. To bi koristilo samo ZDA, katerim edino Rusija (pa čeprav taka kot je) predstavlja protiutež. Predstavljajte si kaj bi počeli Američani, da ostanejo sami kot velesila...Zanimivo kako vsi zagovarjajo sankcije proti Rusom, tam pa vidiš vse predstavnike Ameriškega in Evropskega gospodarstva, kako se slinijo Rusom, ker jih zanima Ruski trg in njihov denar...
To ne pomeni da zagovarjam v čemer koli Ruse, ampak potrebno je stvari videti malo širše, niso samo eni dobri, drugi pa zli...

Saj to skušamo dopovedati raznim darjanom, pacmanom in podobnim oprancem, a brez uspeha...
Ne enem sejmu v Nemčiji, sredi oktobra letos, je bilo več rusov, kot kogarkoli drugega. Gre pa za sejem, kamor so povabljeni KUPCI (ne potencialni, temveč dejanski) njihove opreme. Torej?

Rusija ni nikakršna velesila. Je samo država z jedrskim aresnalom. Če ne verjameš poglej budget, ki ga nameni samo amerikanci ali pa rusi. Če pa štejemo koalicijo, je pa stvar že smešna...

Druga stvar, Rusko gospodarstvo je porazno, ga skoraj ni... Temeljijo predvsem na prodaji energentov ter kovin, kar se tiče gospodarstva pa je glavnina predstavlja vojaška industrija.

sicer lahko damo številke 500 - 40 miljardami letno kavbojci in vodkarji.. Državo z tako slabim gospodarstvom ni težko sankcionirat oz obladovat, saj njej ne vlada komunistična partija, temveč par posameznikov, ki jih zanima samo denar.

Rusko vlaganje v vojsko pa je porazno, recimo Kitajska nameni okoli 100 miljard. Rusi bi tudi lahko povedal kako močno so jih kitajci nategnl glede energentov. Je pa uradni Peking že povedal Putki, kaj si mislijo o njegovih akcijah in prisvajanja držav.

Na drugi strani pa Kitajska drži z kavbojci, saj imajo tam vložena ogromna sredstva, še večr ravno njim ni v interesu propad dolarja, ker bi sami prišli na kant.

Lahko bi ti omenili tudi začetek hiperinflacije Putkinovega rublja... Seveda vse to Ruse vse bolj živcira in počasi lahko začnejo le z zadnjo vejico grozit, to pa je jedrsko orožje...

Ta bulšit iz tvojega citata (kolikor je sploh resničen), se nas tiče tolk, kot lanski sneg. Bodo že rusi svoje notranje zadeve sami porihtali, kot jim paše.
Nimamo mi, zahodnjaki, ne moralne, ne kakršnekoli druge pravice pametovat in vsiljevat rešitve, ker imamo svojih problemov, podobnih kot rusi, pri sebi doma dovolj.
Dokler novinarji nimajo jajc stisniti za jajca raznorazne Junferje, tajne sporazume itd, naj sam STFU.
Najprej pred svojim pragom. Rusi naj pa pred svojim. Kakor tudi amerikanci. In vsi ostali.

Resničnost članka lahko preveriš-je prvi zadetek ki se odpre. Gospod Soban je kar nekaj let preživel v Rusiji tako da mu kar verjamem. Tema je O Ukrajini in Rusiji, če me spomin ne vara-drugače pa naj moderator prestavi med gospodinjske nasvete. Jaz imam pravico do svojega mišljenja in pisanja. Ko tega ne bom smel,bom vedel,da živim v fašistični državi. Rad imam Rusijo, njihove književnike, skladatelje in umetnike. Putina pa res ne maram. Malo si oglej njegovo osebno premoženje pri njegovi plači, pa potem pametuj kot sam praviš.

The Guardian

o hear Vladimir Putin tell it, he works like a "galley slave", pouring blood, sweat and tears into toiling for the Russian people with little personal gain in return.

Yet according to a new report by some of his harshest critics, Putin may be the richest "slave" in the world, reaping official perks as the powerful leader of a country with a long history of enriching its omnipotent tsars.

Watches in white gold, yachts decked out in the plushest of drapery and at least one flying toilet worth $75,000 (£47,000) are among the presidential perks detailed by Boris Nemtsov, a former deputy prime minister turned Putin critic, and his co-author Leonid Martynyuk, a member of the opposition Solidarity movement, in a report released on Tuesday.

"Putin has led Russia for more than 12 years," the authors write. "Losing popularity, Putin is maniacally clinging to power. It's clear why." It's not just the "fear of losing his freedom, capital and property" or the influence of his inner circle, who have grown fantastically rich under his rule, they say. "One of the most serious reasons that forces Putin to hold on to power is the atmosphere of wealth and luxury to which he has become accustomed and which he does not want to give up."

According to the authors, Putin has overseen a phenomenal expansion in the awarding of presidential perks. At his disposal are 20 palaces and villas, a fleet of 58 aircraft, a flotilla of yachts worth some 3bn roubles (£59.2m), a watch collection worth 22m roubles and several top class Mercedes.

"We did not publish data on the cost of the clothes and things that Putin regularly uses: the suits, shoes and ties worth tens of thousands of dollars – mere trifles when compared to the villas, aeroplanes watches and cars," they wrote.

The report, ironically titled The Life of a Galley Slave, is the latest salvo in the opposition's attempt to discredit Putin as they continue to challenge the legitimacy of his return to the presidency this year. It could signal an attempt to expand the opposition beyond the urban middle class that comprises most of its ranks, highlighting the stark contrast in the way Putin lives compared with the average Russian.

"In a country where more than 20 million people can hardly make ends meet, the luxurious life of the president is a blatant and cynical challenge to society by a limitless ruler," the authors write.

With photographs of each palace, watch and aircraft, the report paints a colourful picture of the life enjoyed by Putin, who famously compared himself to a "galley slave" during a 2008 press conference.

There are the columned facades of palaces outside Moscow, in the southern resort of Sochi, and dozens more around the country. On an island in the centre of Lake Valdai, stands a 930 hectare estate serviced by a 1,000-strong staff that includes a "presidential church, swimming pool, two restaurants, movie theatre, bowling alley and concrete helipad".

The authors compare Putin's nearly two dozen official residences to the number held by other state rulers – two for the leaders of the United States and Germany, and three for the president of Italy. Nine of the villas were built while Putin was at the helm of the country, they note.

The leader has long attempted to present an image of average Russian machismo, staging regular photo ops with factory workers and bikers. Images of his stark home life stand in contrast to the meetings he holds in the Kremlin's gilded halls. During a televised meeting of his participation in Russia's nationwide census in 2010, Putin appeared on a drab beige sofa in one of the two modest flats he is officially registered as owning.

Putin last declared his income – $115,000 (£73,000) – in December, a requirement to run in the March presidential vote, when his bank balance was revealed to be a mere $179,612. "And yet," the authors note, "his lifestyle can be compared to the life of a Persian Gulf monarch or a flamboyant oligarch." Putin's spokesman, Dmitry Peskov, could not be reached for comment. He has in the past called rumours of Putin's personal wealth, revealed in diplomatic cables released by WikiLeaks, "completely stupid".

Nemtsov and Martynyuk say the 58 aircraft Putin has access to comprise 43 planes and 15 helicopters. One of the aeroplanes, an Ilyushin-96, features an $18m cabin fitted out by jewellers and is said to have a toilet that cost $75,000 alone. The report reveals four yachts, including the Olympia, which the authors dub "the real diamond in the Kremlin flotilla". Fitted in rich mahogany, the five-storey yacht includes a jacuzzi and marble bathroom and costs $50m to maintain yearly, they allege.

The authors do not touch on Putin's alleged personal wealth, instead highlighting how his lifestyle was afforded by taxpayer money which they say could have been better spent on improving the lives of the country's citizens. Their report, dotted with footnotes, was mainly compiled from media reports.

"We absolutely cannot put up with this," the authors write. "We think the lifestyle of those in power must become a subject of public discussion."

Putin has attempted to maintain strict secrecy over his private life, with reports on his little seen wife and two daughters considered all but taboo.

Speaking to a press conference in 2008, he said of his first two four-year terms as president: "All these eight years, I have laboured like a galley slave, with all my strength. I'm pleased with the results of my work."

Kaj me briga, kaj pišejo o Rusiji zahodna trobila.
Pišejo naj o EU in Sloveniji, mamo svojega dreka dost za podelati.
Če me zaradi mojega mnenja ožigosajo kot rusofila, me pa boli [cenzura].

Mijaaav.

Jah sej...
Medtem, ko se mi, ki se nas ama čist nč ne tiče putin in rusija, kle preklamo o tem, ker tako hočejo zahodna propagandna trobila, nam za ritjo sprejemajo zakone, ki imajo vpliv na nas. Ne na ruse.
Beee