Sem sredi 20ih let starosti in se mi zdi že skrajni čas za odselitev od staršev. Saj ne da bi se moral ali da bi bili kakšni problemi, vendar počutim se že prav patetično, da pri moji starosti še vedno živim "doma".
Vendar pa kot vidim, nekako nimam izbire. Finančne zmožnosti so prb. 800 EUR na mesec, prihranki so nekaj tisočakov. Najraje bi kupil stanovanje, lokacija Maribor in to bo v najbolj optimističnem primeru vsaj 50.000 EUR. Uf, preveč zame. Ok, kaj pa najemnina? Vsaj 300 EUR na mesec za količkaj spodobno stanovanje, ki ne zgleda, da potrebuje temeljito prenovo ali pa kar rušenje celega objekta. Vendar s takšnim stroškom na mesec lahko kar pozabim na nakup stanovanja tudi daleč v prihodnosti. Torej živet celo življenje v najemniškem stanovanju? Kar čez npr. 30 let pomeni 100.000 EUR v najemnini! Mogoče pa narobe razmišljam, pa da to sploh ni tako napačno v časih v katerih smo se znašli?
Ne vem no, počutim se kot v neki globoki krizi, čeprav bi dosti ljudi reklo, da sem lahko samo tiho in srečen. Vendar nisem. Hočem živeti na svojem, drugače sem še vedno samo "otrok". Sploh s puncami so težave če veste kaj mislim, o družini, torej otrocih, pa boljše da se sploh ne pogovarjamo.
Verjetno nas je ogromno v podobnem položaju. Torej kakšno pa je pa vaše razmišljanje?
Vendar pa kot vidim, nekako nimam izbire. Finančne zmožnosti so prb. 800 EUR na mesec, prihranki so nekaj tisočakov. Najraje bi kupil stanovanje, lokacija Maribor in to bo v najbolj optimističnem primeru vsaj 50.000 EUR. Uf, preveč zame. Ok, kaj pa najemnina? Vsaj 300 EUR na mesec za količkaj spodobno stanovanje, ki ne zgleda, da potrebuje temeljito prenovo ali pa kar rušenje celega objekta. Vendar s takšnim stroškom na mesec lahko kar pozabim na nakup stanovanja tudi daleč v prihodnosti. Torej živet celo življenje v najemniškem stanovanju? Kar čez npr. 30 let pomeni 100.000 EUR v najemnini! Mogoče pa narobe razmišljam, pa da to sploh ni tako napačno v časih v katerih smo se znašli?
Ne vem no, počutim se kot v neki globoki krizi, čeprav bi dosti ljudi reklo, da sem lahko samo tiho in srečen. Vendar nisem. Hočem živeti na svojem, drugače sem še vedno samo "otrok". Sploh s puncami so težave če veste kaj mislim, o družini, torej otrocih, pa boljše da se sploh ne pogovarjamo.
Verjetno nas je ogromno v podobnem položaju. Torej kakšno pa je pa vaše razmišljanje?