Sicer te razumem, ampak.... kot je nekdo zgoraj napisal, skoči iz svoje kože in reši, pogovarjaj se, sodeluj, ko se obrne stran, ti vrže poleno pod noge probaj še enkrat. In še enkrat. Dal sem to skozi, k sreči ne več kot majhen otrok. Ampak če pogledam nazaj, zamerim najbolj to da se nista znala zmenit, da sta mene in sestri ščuvala proti drugemu. In otrok bo na koncu najbolj prizadet (razočaran) zaradi tega ker se nista znala pogovarjat. Na koncu ti bo žal za vsako uro, ki jo boš zaradi tega zamudil. In ne, ni kriv eden, kriva sta vedno dva, rešitev pa ni v tem da drugega prepričaš naj misli kot ti. Prej obratno.