Link do članka
Objavljeno v Sobotni prilogi, 3. maja 2008
Dostava na dom
Slovenci in avti
Ob novem prometnem zakonu lahko poslušamo strokovnjake, ki začno razlagati našo prometno vsakdanjost odločno in vase prepričano, a dlje ko govorijo, bolj plahnijo in pogosteje se jim zatika - je mar mogoče, da nihče zares ne ve, zakaj Slovenci vozijo vsaj nervozno in agresivno, če ne samomorilsko? Mar ni čas za razlago?
Kazni v novem prometnem zakonu so neprimerno strožje kot do sedaj in z vsakim naslednjim zakonom bodo še strožje. Privrženci strogosti zahtevajo posredovanje dveh močnih sil, policije in tehnologije.
Policaji na cestah
Pred leti sem 14 dni vozil po ZDA in srečal eno samo policijsko zasedo, nato priletel v Slovenijo in ko sem se iz Brnika peljal v Ljubljano, sem videl kar dve. Presenetilo me je in postal sem pozoren. Ko sem leto kasneje prevozil Nemčijo (nobene zasede), Avstrijo (nobene) in prišel v Slovenijo (2 zasedi) sem začel prositi znance, ki se odpravljajo na daljše poti, naj preštejejo policaje, ki jih bodo spotoma videli in v vseh primerih so bili rezultati podobni mojim. V Evropskih državah policaji ne čepijo v grmovju vsakih deset kilometrov, a vendar na cestah ni takega klanja kot pri nas.
Ravno pred uvedbo novega zakona je potekala velika akcija, med katero je policija dala na ceste vse razpoložljive sile (med Ljubljano in Radovljico sem naletel na tri (3!) zasede). In rezultat: najbolj krvav vikend leta - na cestah je bilo 546 patrulj, 1.029 policistov in 6 mrtvih udeležencev v prometu.
Policijska prisotnost očitno ne pomaga, a tega navdušenci represije ne bodo nikoli priznali, raje poreko, da so policaji slabo razporejeni, morali bi biti povsod. Kar jih poveže s tehnološkimi navdušenci.
Tehnika nad nami
Slovenija namerava prva opremiti avte z satelitsko navigacijo (GPS sistemi). Če oblast točno vsak trenutek ve, kje ste, potem lahko tudi izračuna, s kakšno hitrostjo se gibljete med dvema točkama. Ker je taista oblast na tej poti postavila omejitev, tudi ve, če ste jo prekršili. Tehnično gledano je povsem enostavno ob vsaki prekoračitvi hitrosti izstaviti položnico.
Ker je možnost slediti tudi lokaciji telefona in oblast ve, kdaj je telefon v uporabi, boste dobili še položnico za govorjenje med vožnjo.
Ker oblast združuje osebno in zdravstveno izkaznico, kjer so vpisana zdravila, lahko položnica pade tudi v primeru, če ste pojedli kakšno od tistih tablet, pri katerih ne smete za volan.
In tako naprej. Skratka, varni bomo, policaj se bo vozil z vami sleherni trenutek, pravijo represivno-tehnološki navdušenci.
Pomislek: v Evropi obstaja narod, ki je na tehnološko pot že krenil in svoje ceste na gosto posejal s kamerami in samodejnimi položnicami. Angleži so njega dni vozili prislovično umirjeno in prometno so bili ena najbolj varnih držav. Nakar je vlada hotela dobro stanje še izboljšati in je posegla po represiji. Ceste gosto opremila s kamerami in radarji - zdaj jim pa ni jasno, zakaj je mrtvih vsako leto več. Anglija pada po lestvici varnosti, promet postaja vedno bolj agresiven, represivci se čudijo in izgovarjajo na priseljence, ki naj bi s seboj prinesli slabe manire in razbili angleško trdo zgornjo ustnico.
Osnove psihologije
Kar je seveda neumnost: kako lahko kateregakoli vlada, angleška ali naša, samo privija represivne ukrepe, ne ponudi pa nikakršne olajšave? Ljudje smo narejeni kot para - ne morete nas privijati in privijati, ne da bi kje počilo in izbruhnilo na najbolj nenavaden način! Korenček in palica, pravi ljudski pregovor in prav ima. Namesto zviševanja kazni v nedogled bi morala oblast subvencionirati nižja zavarovanja za tiste, ki so celo leto brez prekrška in podobno. Da ne govorim o tem, da je na avtocestah treba ukiniti omejitve, tako kot v Nemčiji. Vsak voznik bo lažje zdržal počasno drsenje skozi naselje, če se bo tolažil, da lahko na avtocesti pohodi gas. Kjer jih velika večina ne bo čisto nič bolj drvela kot sedaj, kar kažejo izkušnje iz Nemčije.
Slovenska posebnost
Zgoraj napisano velja na splošno, a Slovenci imamo neko posebnost in ta je vir zadrege za prometne strokovnjake. Zaznavajo jo nezavedno, saj so del naroda, a razumsko ubesediti je ne morejo. Tudi jaz je nisem, dokler ...
... se enkrat lani nisem ustavil v enem tistih nizkocenovnih tujih diskontov, ki so zrasli v naših predmestjih. Sprehajal sem se med robo, zloženo na paletah in doživel sem občutek ponavljanja: da sem nekoč že šel skozi to, da ... spomnil sem se! Ko sem se v Ameriki vozil od kraja do kraja, sem v predmestnih marketih nakupil popotnico in nekajkrat sem prišel tudi v trgovine, kjer nakupujejo najbolj revni. ZDA so namreč svoj socialni mir ohranile tako, da obstajajo cele verige, namenjene siromakom. Če v središču Seattla plačate 7 dolarjev za sendvič, se lahko v predmestju za isti znesek prenažirate v "vse-kar-lahko-poješ" restavraciji. Pogledal sem po naši trgovini in res: ista govorica telesa, cenena oblačila, preračunavanje cen. Posebej mi je v oči padel človek, ki se je sklanjal nad hladilnikom in okleval nad vakumsko pakiranim kosom najcenejše salame, v moji mladosti imenovane pasja radost. Vzel jo je, gledal, obračal, videl ceno, vrnil, že stopil korak proč, pa spet vzel v roke in znova okleval. Adamovo jabolko se je trdo premikalo, goltal je slino. Moram reči, da se mi je vse skupaj zdelo tako žalostno, da sem odkorakal na blagajno.
Zunaj me je prešinilo, da je nekaj hudo narobe. To, kjer sem sedaj, se začenja razlikovati od mojega ameriškega spomina. Ustavil sem se in mozgal. Trajalo je, preden sem doumel: odklepam najcenejši avto na celem parkirišču! V Ameriki ni bilo tako: ne zato, ker bi vozil dragocen izposojen avto, marveč ker so tamkajšnji reveži sedali v take podrtije, da jih v Evropi ne vidiš. Pri nas pa sploh ne.
Osuplo sem gledal po vrstah parkiranih vozil. Čakaj, čakaj, je to mogoče?
Sklenil sem počakati človeka, ki je travmatiziral nad pasjo radostjo. Prišel je in sedel v novega audija.
Ne vem, če je kupil salamo ali ne.
Slovenski avti
Ko so nekaj mesecev kasneje odpirali še eno od nizkocenovnih veleblagovnic in so se kupci zbrali nekaj ur prej, se stepli za robo, prihranili nekaj evrov, je TV posnetek zaokrožil tudi po internetu. Nek prijatelj mi ga je poslal s pripisom, glej te idiote. Pogledal sem in mu odpisal: ti pa glej avte, ki so parkirani za njimi. Njegovo začudenje je preseglo okvire e-pošte in moral me je poklicati: Miha, to je neverjetno, saj so za prerivajočo množico parkirani za tak obup daleč predobri avtomobili!
V Sloveniji obstaja previsoka kritična masa ljudi, ki si je privoščila predrag avto glede na svoje finančne sposobnosti. Taki posamezniki obstajajo povsod, le pri nas pa jih je toliko, da vplivajo na celotno populacijo. Tak človek si je kupil avto na kredit (ali lizing) in MORA vsak mesec zbrati točno določeno količino denarja za odplačilo. Kar postane njegova môra. Ponavadi ne gre za strategijo posameznika, marveč za obsedenost družin, zato pišem v množini: ne privoščijo si počitnic, varčujejo na vseh koncih, tudi pri hrani, drug drugemu gledajo pod prste, očitajo si, se prepirajo in neprestano kalkulirajo, kako bodo zbrali za mesečni obrok. Hkrati pa že hrepenijo po novem avtu, novem kreditu!
Kako bo mirno in zadovoljno peljal voznik, ki je pred vožnjo 10 minut okleval, preračunaval in sline cedil ob najslabši možni klobasi? Če jo je kupil, ima občutke krivde, kako bo pa sedaj odplačal kredit? Uničil je družinski proračun! Če je ni, podzavestno sovraži avto okoli sebe, za katerega se še hrani odreka! Nakar tak človek v takem razpoloženju pred seboj zagleda nekoga, ki vozi počasneje kot on! Kako bo trobil! Stiskal bo hupo in mislil, da gre za pravičniški bes odličnega voznika, v resnici pa gre le za človeka, ki bi raje stiskal pasjo radost kot volan.
Ker smo ljudje s svojimi zrcalnimi nevroni narejeni za posnemanje, bodo taki kreditni zagrenjenci, če jih je zadosti veliko, diktirali obnašanje na cesti vsem ostalim (tudi turistom, dodajam za one, ki se sprašujejo, kako se tujci tako hitro navadijo lokalnih običajev).
Slovenska nevroza
Po psihiatru in nevrologu Erwinu Ringlu, ki je raziskoval lastnosti narodov nekdanje avstroogrske, sta koroška in slovenska duša nevrotična. Pritrdil mu je tudi dr. Trstenjak, ki govori o strašnem občutku krivde, ki je za Slovence značilen.
Kaj, če ta dva učenjaka malce posodobimo? Občutek krivde in nevroza, če sta nezdravljena, morata najti svoje opredmetenje. Predrag avto je idealna oblika! Če bi si privoščili vozilo, ki ga kupijo brez težke vesti, in ki ga lahko zamenjajo z drugim brez joka, če ga razbijejo, kje bi bil potem prostor za nevrozo in krivdo? Predrag avto je sodobna rešitev za podaljševanje prislovičnega nevrotizma - en sam nakup omogoči, da nadaljujete tradicijo svojih prednikov.
In ste, kot je zapisal Ringl: občutljivi, zamerljivi in prepirljivi, tako "polni zavisti, da bi drug drugemu izpraskali oči".
Slovenec ne nabavi predragega avta zaradi užitka, marveč zaradi trpljenja, ki ga povzroča sebi in drugim.
In njene posledice
Kolikim pasjim radostim se je moral odreči človek, ki je zbil punčko na prehodu za pešce, izstopil, videl majhno poškodbo na odbijaču svojega avta, šel do na tleh ležečega telesca in ga obrcal? Resničen slovenski primer. Ali pa, in tole sem videl na lastne oči, avto zadane srno, potniki tečejo ven in gledajo odbijač, nihče pa še pogleda ne za živaljo, ki se opoteka v gozd.
Ekstremni primeri?
Kot med ljudstvom, tudi na estradi: Kaj pa slovenski pevec, ki v prvem intervjuju po prvi (in edini) uspešnici prostodušno izjavi, da je dobil prvi denar in z njim napolnil hladilnik lačne družine. V drugem intervjuju pa že pove, da je na kredit kupil drag avto.
Da o dobrodelnosti ne govorimo: časopisna nabiralna akcija za reveže, ki so živeli ob kruhu in vodi, nezaposleni, nakar je oče dobil službo! Da! Za prvo plačo so vplačali kredit za avto, očeta je kap, druge plače ni več bilo. Prosijo za pomoč za hrano, da preživijo ob avtu.
Nazadnje
Ne vidim nobene realne možnosti za hitro spremembo slovenske avtomobilske nevrotičnosti: prodaja avtomobilov je cvetoča veja gospodarstva in moram reči, da sem v tem primeru nasprotnik kakršnegakoli omejevanja s strani oblasti - če nekdo hoče svoj denar zapraviti za avto namesto za hrano, pa naj. Problem je le v tem, da je avto lahko tudi (samo)morilsko orožje. Ker gre za nevrotično željo, nakup seveda ne razreši ničesar; bistvo je kredit, trpljenje in odrekanje, krivda, ki ga prinaša. In tako od avta do avta, od kredita do kredita, nakar telo, razjedeno od pritiskov, naveličano začaranega nevrotičnega kroga, naglo obrne volan. V kroniki lahko preberemo, da je nenadoma zavil na sosednji vozni pas, ubil sebe in še koga.
Vzrok neznan.
Kar zanimiv pogled na problematiko, dobre primerjave, čeprav ne bi rekel da je povsem celovito razdelan problem... Meni preprosto ne kapne kako se zadolžit za avto pa da bi moral pol v trgovini gledat a bom kupil salamo ali ne....
Objavljeno v Sobotni prilogi, 3. maja 2008
Dostava na dom
Slovenci in avti
Ob novem prometnem zakonu lahko poslušamo strokovnjake, ki začno razlagati našo prometno vsakdanjost odločno in vase prepričano, a dlje ko govorijo, bolj plahnijo in pogosteje se jim zatika - je mar mogoče, da nihče zares ne ve, zakaj Slovenci vozijo vsaj nervozno in agresivno, če ne samomorilsko? Mar ni čas za razlago?
Kazni v novem prometnem zakonu so neprimerno strožje kot do sedaj in z vsakim naslednjim zakonom bodo še strožje. Privrženci strogosti zahtevajo posredovanje dveh močnih sil, policije in tehnologije.
Policaji na cestah
Pred leti sem 14 dni vozil po ZDA in srečal eno samo policijsko zasedo, nato priletel v Slovenijo in ko sem se iz Brnika peljal v Ljubljano, sem videl kar dve. Presenetilo me je in postal sem pozoren. Ko sem leto kasneje prevozil Nemčijo (nobene zasede), Avstrijo (nobene) in prišel v Slovenijo (2 zasedi) sem začel prositi znance, ki se odpravljajo na daljše poti, naj preštejejo policaje, ki jih bodo spotoma videli in v vseh primerih so bili rezultati podobni mojim. V Evropskih državah policaji ne čepijo v grmovju vsakih deset kilometrov, a vendar na cestah ni takega klanja kot pri nas.
Ravno pred uvedbo novega zakona je potekala velika akcija, med katero je policija dala na ceste vse razpoložljive sile (med Ljubljano in Radovljico sem naletel na tri (3!) zasede). In rezultat: najbolj krvav vikend leta - na cestah je bilo 546 patrulj, 1.029 policistov in 6 mrtvih udeležencev v prometu.
Policijska prisotnost očitno ne pomaga, a tega navdušenci represije ne bodo nikoli priznali, raje poreko, da so policaji slabo razporejeni, morali bi biti povsod. Kar jih poveže s tehnološkimi navdušenci.
Tehnika nad nami
Slovenija namerava prva opremiti avte z satelitsko navigacijo (GPS sistemi). Če oblast točno vsak trenutek ve, kje ste, potem lahko tudi izračuna, s kakšno hitrostjo se gibljete med dvema točkama. Ker je taista oblast na tej poti postavila omejitev, tudi ve, če ste jo prekršili. Tehnično gledano je povsem enostavno ob vsaki prekoračitvi hitrosti izstaviti položnico.
Ker je možnost slediti tudi lokaciji telefona in oblast ve, kdaj je telefon v uporabi, boste dobili še položnico za govorjenje med vožnjo.
Ker oblast združuje osebno in zdravstveno izkaznico, kjer so vpisana zdravila, lahko položnica pade tudi v primeru, če ste pojedli kakšno od tistih tablet, pri katerih ne smete za volan.
In tako naprej. Skratka, varni bomo, policaj se bo vozil z vami sleherni trenutek, pravijo represivno-tehnološki navdušenci.
Pomislek: v Evropi obstaja narod, ki je na tehnološko pot že krenil in svoje ceste na gosto posejal s kamerami in samodejnimi položnicami. Angleži so njega dni vozili prislovično umirjeno in prometno so bili ena najbolj varnih držav. Nakar je vlada hotela dobro stanje še izboljšati in je posegla po represiji. Ceste gosto opremila s kamerami in radarji - zdaj jim pa ni jasno, zakaj je mrtvih vsako leto več. Anglija pada po lestvici varnosti, promet postaja vedno bolj agresiven, represivci se čudijo in izgovarjajo na priseljence, ki naj bi s seboj prinesli slabe manire in razbili angleško trdo zgornjo ustnico.
Osnove psihologije
Kar je seveda neumnost: kako lahko kateregakoli vlada, angleška ali naša, samo privija represivne ukrepe, ne ponudi pa nikakršne olajšave? Ljudje smo narejeni kot para - ne morete nas privijati in privijati, ne da bi kje počilo in izbruhnilo na najbolj nenavaden način! Korenček in palica, pravi ljudski pregovor in prav ima. Namesto zviševanja kazni v nedogled bi morala oblast subvencionirati nižja zavarovanja za tiste, ki so celo leto brez prekrška in podobno. Da ne govorim o tem, da je na avtocestah treba ukiniti omejitve, tako kot v Nemčiji. Vsak voznik bo lažje zdržal počasno drsenje skozi naselje, če se bo tolažil, da lahko na avtocesti pohodi gas. Kjer jih velika večina ne bo čisto nič bolj drvela kot sedaj, kar kažejo izkušnje iz Nemčije.
Slovenska posebnost
Zgoraj napisano velja na splošno, a Slovenci imamo neko posebnost in ta je vir zadrege za prometne strokovnjake. Zaznavajo jo nezavedno, saj so del naroda, a razumsko ubesediti je ne morejo. Tudi jaz je nisem, dokler ...
... se enkrat lani nisem ustavil v enem tistih nizkocenovnih tujih diskontov, ki so zrasli v naših predmestjih. Sprehajal sem se med robo, zloženo na paletah in doživel sem občutek ponavljanja: da sem nekoč že šel skozi to, da ... spomnil sem se! Ko sem se v Ameriki vozil od kraja do kraja, sem v predmestnih marketih nakupil popotnico in nekajkrat sem prišel tudi v trgovine, kjer nakupujejo najbolj revni. ZDA so namreč svoj socialni mir ohranile tako, da obstajajo cele verige, namenjene siromakom. Če v središču Seattla plačate 7 dolarjev za sendvič, se lahko v predmestju za isti znesek prenažirate v "vse-kar-lahko-poješ" restavraciji. Pogledal sem po naši trgovini in res: ista govorica telesa, cenena oblačila, preračunavanje cen. Posebej mi je v oči padel človek, ki se je sklanjal nad hladilnikom in okleval nad vakumsko pakiranim kosom najcenejše salame, v moji mladosti imenovane pasja radost. Vzel jo je, gledal, obračal, videl ceno, vrnil, že stopil korak proč, pa spet vzel v roke in znova okleval. Adamovo jabolko se je trdo premikalo, goltal je slino. Moram reči, da se mi je vse skupaj zdelo tako žalostno, da sem odkorakal na blagajno.
Zunaj me je prešinilo, da je nekaj hudo narobe. To, kjer sem sedaj, se začenja razlikovati od mojega ameriškega spomina. Ustavil sem se in mozgal. Trajalo je, preden sem doumel: odklepam najcenejši avto na celem parkirišču! V Ameriki ni bilo tako: ne zato, ker bi vozil dragocen izposojen avto, marveč ker so tamkajšnji reveži sedali v take podrtije, da jih v Evropi ne vidiš. Pri nas pa sploh ne.
Osuplo sem gledal po vrstah parkiranih vozil. Čakaj, čakaj, je to mogoče?
Sklenil sem počakati človeka, ki je travmatiziral nad pasjo radostjo. Prišel je in sedel v novega audija.
Ne vem, če je kupil salamo ali ne.
Slovenski avti
Ko so nekaj mesecev kasneje odpirali še eno od nizkocenovnih veleblagovnic in so se kupci zbrali nekaj ur prej, se stepli za robo, prihranili nekaj evrov, je TV posnetek zaokrožil tudi po internetu. Nek prijatelj mi ga je poslal s pripisom, glej te idiote. Pogledal sem in mu odpisal: ti pa glej avte, ki so parkirani za njimi. Njegovo začudenje je preseglo okvire e-pošte in moral me je poklicati: Miha, to je neverjetno, saj so za prerivajočo množico parkirani za tak obup daleč predobri avtomobili!
V Sloveniji obstaja previsoka kritična masa ljudi, ki si je privoščila predrag avto glede na svoje finančne sposobnosti. Taki posamezniki obstajajo povsod, le pri nas pa jih je toliko, da vplivajo na celotno populacijo. Tak človek si je kupil avto na kredit (ali lizing) in MORA vsak mesec zbrati točno določeno količino denarja za odplačilo. Kar postane njegova môra. Ponavadi ne gre za strategijo posameznika, marveč za obsedenost družin, zato pišem v množini: ne privoščijo si počitnic, varčujejo na vseh koncih, tudi pri hrani, drug drugemu gledajo pod prste, očitajo si, se prepirajo in neprestano kalkulirajo, kako bodo zbrali za mesečni obrok. Hkrati pa že hrepenijo po novem avtu, novem kreditu!
Kako bo mirno in zadovoljno peljal voznik, ki je pred vožnjo 10 minut okleval, preračunaval in sline cedil ob najslabši možni klobasi? Če jo je kupil, ima občutke krivde, kako bo pa sedaj odplačal kredit? Uničil je družinski proračun! Če je ni, podzavestno sovraži avto okoli sebe, za katerega se še hrani odreka! Nakar tak človek v takem razpoloženju pred seboj zagleda nekoga, ki vozi počasneje kot on! Kako bo trobil! Stiskal bo hupo in mislil, da gre za pravičniški bes odličnega voznika, v resnici pa gre le za človeka, ki bi raje stiskal pasjo radost kot volan.
Ker smo ljudje s svojimi zrcalnimi nevroni narejeni za posnemanje, bodo taki kreditni zagrenjenci, če jih je zadosti veliko, diktirali obnašanje na cesti vsem ostalim (tudi turistom, dodajam za one, ki se sprašujejo, kako se tujci tako hitro navadijo lokalnih običajev).
Slovenska nevroza
Po psihiatru in nevrologu Erwinu Ringlu, ki je raziskoval lastnosti narodov nekdanje avstroogrske, sta koroška in slovenska duša nevrotična. Pritrdil mu je tudi dr. Trstenjak, ki govori o strašnem občutku krivde, ki je za Slovence značilen.
Kaj, če ta dva učenjaka malce posodobimo? Občutek krivde in nevroza, če sta nezdravljena, morata najti svoje opredmetenje. Predrag avto je idealna oblika! Če bi si privoščili vozilo, ki ga kupijo brez težke vesti, in ki ga lahko zamenjajo z drugim brez joka, če ga razbijejo, kje bi bil potem prostor za nevrozo in krivdo? Predrag avto je sodobna rešitev za podaljševanje prislovičnega nevrotizma - en sam nakup omogoči, da nadaljujete tradicijo svojih prednikov.
In ste, kot je zapisal Ringl: občutljivi, zamerljivi in prepirljivi, tako "polni zavisti, da bi drug drugemu izpraskali oči".
Slovenec ne nabavi predragega avta zaradi užitka, marveč zaradi trpljenja, ki ga povzroča sebi in drugim.
In njene posledice
Kolikim pasjim radostim se je moral odreči človek, ki je zbil punčko na prehodu za pešce, izstopil, videl majhno poškodbo na odbijaču svojega avta, šel do na tleh ležečega telesca in ga obrcal? Resničen slovenski primer. Ali pa, in tole sem videl na lastne oči, avto zadane srno, potniki tečejo ven in gledajo odbijač, nihče pa še pogleda ne za živaljo, ki se opoteka v gozd.
Ekstremni primeri?
Kot med ljudstvom, tudi na estradi: Kaj pa slovenski pevec, ki v prvem intervjuju po prvi (in edini) uspešnici prostodušno izjavi, da je dobil prvi denar in z njim napolnil hladilnik lačne družine. V drugem intervjuju pa že pove, da je na kredit kupil drag avto.
Da o dobrodelnosti ne govorimo: časopisna nabiralna akcija za reveže, ki so živeli ob kruhu in vodi, nezaposleni, nakar je oče dobil službo! Da! Za prvo plačo so vplačali kredit za avto, očeta je kap, druge plače ni več bilo. Prosijo za pomoč za hrano, da preživijo ob avtu.
Nazadnje
Ne vidim nobene realne možnosti za hitro spremembo slovenske avtomobilske nevrotičnosti: prodaja avtomobilov je cvetoča veja gospodarstva in moram reči, da sem v tem primeru nasprotnik kakršnegakoli omejevanja s strani oblasti - če nekdo hoče svoj denar zapraviti za avto namesto za hrano, pa naj. Problem je le v tem, da je avto lahko tudi (samo)morilsko orožje. Ker gre za nevrotično željo, nakup seveda ne razreši ničesar; bistvo je kredit, trpljenje in odrekanje, krivda, ki ga prinaša. In tako od avta do avta, od kredita do kredita, nakar telo, razjedeno od pritiskov, naveličano začaranega nevrotičnega kroga, naglo obrne volan. V kroniki lahko preberemo, da je nenadoma zavil na sosednji vozni pas, ubil sebe in še koga.
Vzrok neznan.
Kar zanimiv pogled na problematiko, dobre primerjave, čeprav ne bi rekel da je povsem celovito razdelan problem... Meni preprosto ne kapne kako se zadolžit za avto pa da bi moral pol v trgovini gledat a bom kupil salamo ali ne....
