Verjemi, od mene ne boš dobil ne hupe, ne fakiča, nič. Nisem eden izmed nestrpnih voznikov. Če naletim na kolesarja, ga prehitim po drugem pasu, če ne gre, počakam. Če se mi približa od zadaj motorist, se umaknem rahlo desno proti bankini, naj gre mimo - če se ima namen razlepit, ni potrebe, da zaradi mene. Jaz zaradi tega ne bom nič počasneje in nič manj varno prišel na cilj. Če kdo za mano prehiteva v škarje ali v nepregledni ovinek, zaviram, da mu naredim prostor. Na zožanjih se držim pravila zadrge in se ne držim mojega mesta v koloni kot pijanec plota. Na AC se ob zastojih pomaknem na stran, na misel mi ne pride uporaba odstavnega pasu do prvega izvoza.
Če sem na kolesu, se držim kolesarske steze. Če je v slabem stanju, upočasnim. Ne vem, zakaj bi sebe in druge spravljal v kočljive situacije zaradi lastnega ega in svojega prav? V vsakem trenutku imam v glavi, da sem v prometu sicer na papirju enakovreden udeleženec, v realnosti pa žal pač ne. Odkar imam v prikolici še oba otroka, pa sem še toliko bolj previden. In moram priznat, da so avtomobilisti precej uvidevni in pazljivi.
Toliko strpnosti bi morali imeti vsi na cestišču. To še ne pomeni, da ob vsaki od zgornjih situacij nimam kakšne sočne za pripomnit pri sebi, ampak dejanja štejejo.
