Zadnjič se ustavim pri rdečem semaforju in pride ena starejša ženska do mene in me prosi, če jo zategnem do enega naselja naprej, ker se ji je avto pokvaril. Najprej sem pomislil, da se mi mudi in da ne grem tja in ji tako tudi odvrnil, da žal šibam samo še 200m naprej. Nakar speljem in se zamislim sam nad sabo.
Kam smo prišli, da smo pomoč nekomu v nesreči potisnili čisto na zadnje mesto podzavesti in da se morda zganemo zgolj, če nam to pomeni, da ne skrenemo niti za malo iz naše poti? Poleg tega sem zraven še pomislil, kaj hudiča hoče tale ženica od mene, a je klošarka, sedaj bo že pri nas isto kot v Srbiji, ko ti na križišču težijo (če imaš srečo, sicer ti še umažejo prednje steklo). Potem sem malce bolj pozorno opazoval te zadeve okrog sebe in sem opazil, da žal nisem edini.
Kaj se da naredit, da bo šla ta zadeva nazaj v prave tire in bo pomoč sočloveku na vrhu prioritet? Pa recimo, da se mi selitev v kakšen Madagaskar ne diši ravno.
Kam smo prišli, da smo pomoč nekomu v nesreči potisnili čisto na zadnje mesto podzavesti in da se morda zganemo zgolj, če nam to pomeni, da ne skrenemo niti za malo iz naše poti? Poleg tega sem zraven še pomislil, kaj hudiča hoče tale ženica od mene, a je klošarka, sedaj bo že pri nas isto kot v Srbiji, ko ti na križišču težijo (če imaš srečo, sicer ti še umažejo prednje steklo). Potem sem malce bolj pozorno opazoval te zadeve okrog sebe in sem opazil, da žal nisem edini.
Kaj se da naredit, da bo šla ta zadeva nazaj v prave tire in bo pomoč sočloveku na vrhu prioritet? Pa recimo, da se mi selitev v kakšen Madagaskar ne diši ravno.
