V žlahti imamo "bolnika", ki je sedaj po operaciji psihično čisto na dnu. OZ se sam seb smili in misli, da je največji invalid na tem svetu. Praktično mu pa nič ni, oz pač ima določne fizične omejitve, ampak daleč od tega za kar se ima. Lahko se giblje, tudi kaj sam naredi ima cel dan čas, ker je invalidsko upokojen ima malo kmetijo...
Stvari so prišle tako daleč, da ima prebavne težave, drisko in ga v bolnici potem po treh dneh odpustijo, ko se malo umiri.
Tako domači, kot dohtarji se trudmo, da je ves problem samo v njegovi glavi. Vendar si ne da vbit v glavo
Muči ga, ker je včasih dvigoval po "100kil", zdej pa gajbice japk ne sme oz morda zelo previdno in pravilno. In tako misli, da je konec sveta.
Kake ideje in izkušnje kaj s takim "pacientom" nardit?
Stvari so prišle tako daleč, da ima prebavne težave, drisko in ga v bolnici potem po treh dneh odpustijo, ko se malo umiri.
Tako domači, kot dohtarji se trudmo, da je ves problem samo v njegovi glavi. Vendar si ne da vbit v glavo
Kake ideje in izkušnje kaj s takim "pacientom" nardit?
