Citat:
Zakaj sem službo v javnem sektorju poslal k vragu!
Po prihodu v sicer na videz urejeno upravno enoto sem se moral spoznati z obsežnim besednjakom in birokratsko terminologijo, ki se uporablja v javnem sektorju. Poleg tega tisti pojmi, ki sem jih bil navajen od prej, iz »biznisa«, v javnem sektorju niti slučajno niso pomenili kaj takšnega, kar je normalno v gospodarstvu in velja še v današnjem času.
Trije šoki
Prvi in največji šok je bil finančni načrt, ki je še danes enako butast in škodljiv povsod v javnem sektorju. Temeljno izhodišče načrtovanja je vsakoletni veljavni državni proračun, predvsem v smislu, da je treba finančni načrt oblikovati tako, da bomo porabili vsa »dodeljena« sredstva, saj jih bo sicer naslednje leto manj.
Varčevanje in racionalno delovanje sta dva pojma, ki sta tuja večjemu delu javnega sektorja, in to še vedno, po vseh ZUJF-ih in podobnih administrativnih omejitvah trošenja, ki itak ne veljajo več. Konec leta je povsod v javnem sektorju panika, ker je treba porabiti še »neporabljena sredstva« – zgolj zato, da bomo drugo leto dobili najmanj enako višino.
Drugi šok je bil vladni kadrovski načrt in njegovo strogo spoštovanje, ko se administrativno-teoretično, s »političnega vrha«, določi neka želena številka zaposlenih (seveda bližje vladi in njenim ministrstvom ter službam in uradom bolj v plus, nižje dol po hierarhični lestvici in dalj od Ljubljane pa v minus), nato pa se temu vse leto oziroma po možnosti celotno obdobje vlade slepo sledi ne glede na dejanske potrebe ali razmere »na terenu«, ki jih itak nihče v resnici ne spremlja. Namreč, zelo redko se ugotavlja dejansko stanje delovanja nekega dela javnega sektorja v živo, ampak se to počne zgolj papirnato, prek bolj ali manj rednih pisnih ali e-poročil, ki jih itak nihče ne bere oziroma ni nekega povratnega učinka.
Torej, pametne ministrske in sekretarske glave si zamislijo, da mora biti v neki konkretni službi zaposlenih točno toliko (in nič več ali manj) ljudi, njihovi podrejeni pa potem to birokratsko izvajajo, četudi razmere v praksi, kar pa stranke vsakodnevno vidijo in občutijo, bistveno odstopajo od vladnih (koalicijskih) načrtov.
Tretji šok pa je bilo spoznanje, da večini zaposlenih v javnem sektorju v resnici ni mar za njihove uporabnike oziroma stranke, ki jim prek davkov zagotavljajo plačo, saj so te (bile) le neki nebodigatreba faktor v javnosektorski enačbi, kjer prevladujejo pojmi, kot so: redna plača vsakega petega v mesecu, redno napredovanje in najvišja letna ocena zaposlenega, »shopping« vseh možnih dodatkov pri plačah, skrb za izkoristek celotnega rednega dopusta, prepoved mobinga na delovnem mestu (beri: prepoved zahteve nadrejenega, da se resno pristopi k delu), pravica do odmora in čas za malico, ureditev problematike parkiranja za zaposlene, črkobralsko sledenje zakonodaji v smislu, da stranka nima prav (in če slučajno ima prav, potem je že nekaj sumljivo), dosledno spoštovanje najdaljših možnih rokov (ker je treba vse stokrat preveriti in pustiti, da se »medi«
in oblikovanje raznoraznih »čakalnih vrst«, kjer ni izjem, razen tam, kjer dejansko so (podobno kot poznavalsko pravi premier Cerar, da »ne gre za izhodišča, razen tam, kjer dejansko gre za izhodišča« – no, to je ta birokratska terminologija).
