Italija 2026

Po dolgem času sem se potrudil in opisal najino potovanje Sloveniji, Italiji in Hrvaški, poudarek je na Italiji. Ne vem sicer, koliko bo kaj komu koristilo, sem se pa potrudil, da je čim bolj berljivo in zanimivo. Torej, če se komu da brati:




1. DAN – MENGEŠ → BLOŠKO JEZERO → ŠKOCJANSKE JAME → LIPICA

136 km

Po dolgem času, ko zaradi moje bolezni nisva mogla nikamor na pot, je končno prišel dan, ko sva spet sedla v avtodom in se odpravila novim dogodivščinam naproti. Tokrat ponovno v Italijo oziroma, kot se je kasneje izkazalo, bo Italija na najinem potovanju še malo počakala.

Okvirni načrt poti sem pripravil že pred odhodom, vendar se je na koncu izkazalo, da je bil bolj kot načrt pravzaprav samo predlog. Pot sva namreč sproti spreminjala, prilagajala in dopolnjevala. In prav v tem je čar avtodomarstva – ko imaš
hiško na štirih kolesih, se lahko odločiš drugače praktično kadarkoli.

Od doma sva krenila ob 8.30. Po kratki in prijetni vožnji sva se najprej ustavila pri Bloškem jezeru. Malo sva se sprehodila ob jezeru, uživala v miru in čudoviti naravi ter seveda naredila tisto, brez česar pri nama skoraj ne gre – spila kavico.

Po krajšem postanku sva nadaljevala proti naslednjemu cilju – Škocjanskim jamam.

Na velikem parkirišču v neposredni bližini vhoda sva brez težav našla prostor in se pripravila na ogled. Karte sem kupil kar preko spleta, pred odhodom pa sva še malo pomalicala.

Ob 14. uri se je začel ogled jam.

Ker so obiskovalci razporejeni v skupine glede na jezik in sva bila edina Slovenca, se je zgodilo nekaj precej posebnega – dobila sva praktično zasebni ogled. V skupini sva bila samo midva in vodička, zato se nama je lahko popolnoma posvetila. Boljše skoraj ne bi moglo biti.

In same Škocjanske jame? Res nekaj posebnega. Ogromni podzemni prostori, rečna soteska, šumenje vode in občutek, da si v popolnoma drugem svetu. Vsekakor vredne ogleda.

Za dve vstopnici sva odštela 48 €.

Po ogledu sva se ob povratku ustavila še na razgledni točki, nato pa se vrnila do avtodoma. Po kratkem počitku sva nadaljevala proti zadnji destinaciji prvega dne – Lipici.

Parkirala sva na parkirišču pri vhodu v kobilarno in večerjo pripravila kar v avtodomu. Po večerji sva se odpravila še na sprehod po okolici in malo raziskala Lipico v večernem miru.

Za parkiranje sva plačala 25 € na noč, vendar nama nekaj ur popoldanskega parkiranja in čas do 11. ure naslednji dan niso zaračunali, ker sva kupila tudi vstopnici za ogled kobilarne.
Ogled Kobilarne Lipica je sicer stal 50 € za dve osebi, midva pa sva plačala le 37,50 €. Izkazalo se je namreč, da imata Lipica in Škocjanske jame sklenjen nekakšen dogovor oziroma sodelovanje, zaradi katerega sva ob predhodnem obisku Škocjanskih jam dobila popust pri vstopnini za kobilarno. Lep prihranek in še en dokaz, da se včasih splača shraniti vstopnice z ogledov, ki jih obiščeš prej.

Za konec dneva pa sva si privoščila še malo zabave. Dan sva zaključila v Casinoju, kjer sva odigrala Bingo in preizkusila srečo še na nekaj igralnih avtomatih.

Tako se je končal najin prvi dan na poti – po dolgem času spet na cesti, z avtodomom, brez strogo določenega načrta in z občutkom, da se je najino potovanje končno zares začelo.

Prvi dan: 136 km

Utrujenost: ravno pravšnja
Razpoloženje: odlično.
In načrt za naslednji dan? Bomo videli.

2. DAN – LIPICA → SEČOVELJSKE SOLINE → PZA KOPER 66 km

Po mirnem spancu sva dopoldne, ob prekrasnem vremenu, končno prišla na račun za ogled Kobilarne Lipica.

Naša skupina je bila tokrat spet majhna – samo štirje turisti. Očitno naju je sreča pri izbiri skupin spremljala že od Škocjanskih jam, saj so bile druge skupine precej večje. Prijazna vodička nas je popeljala po celotnem posestvu in nama skozi zanimivo pripoved približala tako zgodovino kot tudi današnje življenje kobilarne.

Ogledala sva si praktično vse – od čudovitih lipicancev in konj na paši do starinskih kočij in drugih znamenitosti posestva. Izvedela sva veliko novega o lipicancih, pa tudi o konjih na splošno. Udeležila sva se še kratkega predavanja o lipicancih, tako da je dopoldne minilo, kot bi mignil.

Toda časa za posedanje ni bilo. Ob 14. uri sva imela namreč rezerviran termin v SPA-ju Lepa Vida v Sečoveljskih solinah.

Zato sva pospravila stvari, sedla v avtodom in se odpravila proti slovenski obali.

V Lepi Vidi sva si privoščila kar štiri ure razvajanja. Po vseh ogledih, hoji in vožnji je bil to pravzaprav popoln način za malo sprostitve. Uživala sva, pozabila na uro in za nekaj časa preprosto odmislila vse drugo.

Ko sva zaključila, pa se je oglasil želodec.

Ker sva bila že pošteno lačna – dan sva namreč preživela skoraj samo ob različnih prigrizkih – sva sklenila, da je čas za pravo večerjo.

Ustavila sva se v Izoli, v Hiši Dual, kjer sva si privoščila odlično večerjo. Za dva sva plačala 60 €. Po dolgem dnevu je še kako prijala!

Sita, prijetno utrujena in zadovoljna sva se nato odpravila proti PZA Koper, kjer sva našla prostor za prenočevanje. Za nočitev sva plačala 20 €.

Pred spanjem pa naju je čakala še ena pomembna naloga – odločitev, kam naprej.

Načrt je bil sicer narejen, toda kot sva že prvi dan ugotovila, se ga pri avtodomarstvu ni treba držati kot pijanec plota.

Čas je bil za Italijo …

Kam točno? To sva se odločila naslednje jutro.

6. DAN – MILANO



Spet sva se prebudila v sončen in vroč dan.

Po zajtrku sva si privoščila malo lenarjenja. Po dolgi vožnji prejšnjega dne sva bila še vedno precej utrujena, zato nama je nekaj počasnejšega jutra prav prišlo. Med počitkom sva naredila načrt za ogled Milana in preverila, kako najlažje priti do centra.

Opoldne sva se odpravila proti mestu. Avtobusna postaja je bila praktično takoj za vogalom kampa, kar nama je precej olajšalo pot. Še bolj priročno pa je bilo, da sva lahko vozovnico za avtobus preprosto plačala s kreditno kartico, enako tudi za metro. Nobenega iskanja prodajaln vozovnic in kompliciranja.

Izstopila sva praktično v središču Milana.

In tam naju je pričakala prava poletna scena – gneča in vročina kot sredi poletja, čeprav smo bili že krepko v septembru.

Sam sicer nisem ravno velik ljubitelj ogledov muzejev, katedral in podobnih znamenitosti. Toda ko sva se znašla pred slovito Milansko katedralo (Duomo di Milano), sem si rekel, da bi bilo škoda, če si je ne bi ogledala. Še posebej me je zanimal pogled z vrha.

Odpravila sva se po informacije o vstopnicah.

In takrat – hladen tuš.

Redna cena je bila 28 € na osebo, toda vstopnic za ogled tisti dan ni bilo več na voljo.

Takrat se je izza vogala pojavil možakar, ki nama je ponudil, da naju za 45 € na osebo vključi v svojo skupino. Ogled naj bi bil čez približno eno uro.

Moja draga se je že skoraj odločila.

Meni pa se je zdela cena precej oderuška, zato sem se sprijaznil, da si katedrale pač ne bova ogledala.

Takrat pa se je moja draga spomnila:

»Saj imaš EU invalidsko kartico!«

Z ne preveč upanja sem šel do informacij in povprašal, ali nama lahko pri ogledu pomaga moja kartica, ki sem jo imel shranjeno na telefonu.

In takrat se je zgodilo nekaj, česar res nisem pričakoval.

Kot da bi se naenkrat odprla vsa vrata.
Informatorka naju je napotila do blagajn, kjer sem dobil številko in se postavil v vrsto za nakup vstopnic. Po nekem čudežu se je moja številka skoraj takoj pojavila na vrhu.

Že sem bil pri blagajni.

Blagajničarki sem ponovno pokazal svojo kartico.

Brez posebnega razlaganja je sprintala dve vstopnici in mi ju podala.

Presenečeno sem jo vprašal:

»Koliko stanejo? Za kdaj veljajo? Kam lahko greva? Kje je vhod?«

Njen odgovor me je popolnoma presenetil.

Vstopnici sta bili brezplačni – tako zame kot za spremljevalko. Veljali sta za celoten ogled katedrale, poleg tega pa sva lahko šla takoj skozi prednostni vhod.

Noro!

Še nekaj minut prej sem bil prepričan, da si katedrale ne bova ogledala, nato pa sva bila kar naenkrat praktično brez čakanja na poti na vrh.

In vredno je bilo.

Katedrala je ogromna in res čudovita. Še posebej pa me je navdušil pogled z vrha. Milano se je razprostiral pod nama, strehe in stavbe pa so se raztezale daleč naokoli.

Takrat sem bil še toliko bolj vesel, da nisem prehitro obupal.

Res vredno ogleda!

Kasneje sva si ogledala še znamenito Galleria Vittorio Emanuele II, enega najbolj prepoznavnih kotičkov Milana. Gre za najstarejši delujoči nakupovalni center v Italiji, ki slovi po veličastni arhitekturi, veliki kupoli ter prestižnih trgovinah modnih hiš, kot so Prada, Louis Vuitton, Gucci in Armani.

No … midva sva se odločila za nekoliko bolj skromno nakupovanje.

Privoščila sva si vsaj kepico sladoleda.

Ker se je ura že bližala večeru, sva se počasi odpravila nazaj proti kampu.

Naslednji dan naju je čakal še en prav poseben razlog za obisk Milana.

Koncert!
Zato sva se po napornem, vročem in zelo zanimivem dnevu vrnila v avtodom, kjer sva se lahko pripravila na naslednjo milansko dogodivščino.

7. DAN – MILANO – SAN SIRO IN DAVID GUETTA

Sedmi dan najinega potovanja je bil pravzaprav glavni razlog, da sva Milano sploh obiskala.

Čakal naju je koncert Davida Guette!!!

Dopoldne sva si privoščila malo lenarjenja pred avtodomom. Po vseh dogodivščinah prejšnjih dni nama je nekaj miru še kako prijalo. Zgodaj popoldne pa sva krenila proti lokaciji, ki ni bila preveč oddaljena od prizorišča koncerta.

Ko sva prispela, sva ugotovila, da sva praktično v neposredni bližini Stadiona San Siro.

Kot velikemu nogometnemu navdušencu se mi je zdelo skoraj škoda, da bi bil tako blizu enega najbolj znamenitih nogometnih stadionov in ga ne bi tudi obiskal.

Časa sva imela dovolj.

In tako sva se znašla v vrsti za ogled stadiona – vključno z ogledom strehe San Sira.

Ogled je bil res odličen. Pokazali so nam garderobe, igrišče, tribune in številne dele stadiona, ki jih sicer obiskovalec na tekmi ne vidi. Na koncu smo se povzpeli še na streho.

Tam pa nov pogled.

Z ene strani se je odpiral čudovit razgled na Milano, z druge pa pogled naravnost na stadion z vrha.

Vodička nam je vmes povedala ogromno zanimivosti o zgodovini stadiona ter o obeh velikih klubih, ki si San Siro delita.

Ogled je bil precej dolg in tudi kar naporen, toda bilo bi mi žal, če bi izpustil takšno priložnost. Konec koncev – koliko krat pa se človeku ponudi možnost, da obišče San Siro?

Ko sva zaključila, je bilo do koncerta še nekaj ur.

Midva pa lačna.

V bližini sva našla picerijo, kjer sva si privoščila nekaj za pod zob in se pripravila na večerni vrhunec dneva. Cene so bile prav prijetno presenečenje – najdražja pica je stala 12 €, večina pa okoli 8 €.

Ob tem sem se seveda moral spomniti na Slovenijo, kjer so cene pic pogosto že precej višje.

Okrepčana sva se nato odpravila proti prizorišču.

In tam se je začelo.

Ogromna reka ljudi naju je počasi nosila proti Hipodromu San Siro.

Čez nekaj ur se je začel koncert.

David Guetta!

In kakšen koncert!

Največje uspešnice, vrhunska produkcija, izjemni vizualni učinki, luči in seveda spektakularni pirotehnični efekti.

Nepozabno!!!

Kljub nori gneči sem v koncertu res užival. Še bolj pa moja draga, ki je bila popolnoma v svojem svetu.

Ko se je koncert končal, pa naju je čakala še zadnja »disciplina« tega dne – pot nazaj do kampa.

Najprej peš, nato še z avtobusom.

Po vsem, kar sva doživela, sva okoli dveh zjutraj popolnoma izmučena končno padla v posteljo.

Toda spanja ni bilo prav veliko.

Plan je bil namreč jasen:

Ob 7. uri zjutraj štart proti Cinque Terre!

Tako je bil za nama verjetno najbolj naporen dan celotnega potovanja.

Toda tudi eden tistih, za katerega lahko rečeš:

Vreden vsakega napora

8. DAN – MILANO → LEVANTO 222 km

Po napornem, a nepozabnem večeru z Davidom Guetto naju je čakal nov cilj – Levanto, ki sva si ga izbrala kot izhodišče za ogled Cinque Terre.

Za cilj tega dne sva si zadala Camping Acqua Dolce.

Budilka je zazvonila že ob 6.30. Čeprav sva bila še vedno precej utrujena in pod močnim vtisom koncerta, ni bilo veliko časa za poležavanje. Hitro sva pospravila stvari, pripravila avtodom in odrinila.

Razlog za zgodnji odhod je bil zelo konkreten.

Kamp se je namreč nahajal na robu območja, kjer je za vozila brez motorja Euro 5 v določenem delu dneva promet prepovedan. Ker nisem želel tvegati kazni, sva raje vstala zgodaj in se pravočasno odpravila.

Tudi ta dan je pot potekala podobno kot praktično vse dosedanje poti – tekoče, brez pretirane gneče in brez posebnega stresa. Po nekaj dneh vožnje po Italiji sva se že kar navadila na njihove ceste, zato je 222 kilometrov minilo precej hitro.

Tudi kamp sva brez težav našla.

Toda potem …
Ko sva stopila na recepcijo, sva zaslišala stavek, ki sva ga v zadnjih dneh že skoraj prevečkrat slišala:

»Kamp je poln!«

Resno?

Po vseh prejšnjih izkušnjah sem že skoraj pričakoval, da bova spet iskala četrti, peti ali šesti kamp.

Tokrat pa sva imela vendarle srečo.

Po ogledu kampa in nekaj prošnjah so se naju očitno le usmilili in nama našli majhen kotiček, kamor sem nekako spravil svoj, ne ravno majhen avtodom.

In ko sva se namestila, sva ugotovila, da niti ni tako slabo, kot je sprva kazalo.

Glede na utrujenost po prejšnjem dnevu in moje nekoliko slabše počutje sva se odločila, da danes ne bova počela prav nič posebnega.

Preostanek dneva sva preživela na bližnji plaži.

Sonce, plaža, morje … kaj hočeš lepšega?

No, roko na srce – meni italijanske plaže niso ravno najbolj pri srcu. Z mivko oziroma peskom namreč nisva ravno najboljša prijatelja.

Ampak to so bile res samo malenkosti.

Po napornem dnevu in skoraj neprespani noči sva predvsem potrebovala počitek.

In tega sva si ta dan tudi privoščila.

Jutri pa naju je čakal razlog, zaradi katerega sva sploh prišla v ta konec Italije:

Cinque Terre.

9. DAN – LEVANTO → 5 TERRE

Dan je bil namenjen ogledu znamenitih Cinque Terre. Po zajtrku sva se peš odpravila na železniško postajo. Pravzaprav sva nameravala vzeti taksi, saj sem že zjutraj začutil, da sem po vseh napornih dneh ostal popolnoma brez energije. Toda taksija ni bilo mogoče dobiti, zato sva se na postajo odpravila kar peš.

Na postaji pa nov šok. Blagajničarka nama je povedala, da imajo strojevodje stavko.

Ja, fino! Pa ravno danes so se spomnili stavkati ...
Sicer naju je potolažila, da vlaki vseeno vozijo, lahko pa se zgodi, da kakšen vmes tudi manjka. No, super. Pri Italijanih človek nikoli ne ve, kaj ga čaka.

Po nasvetu prijateljev in seveda tudi strica Googla sva se odpeljala proti najbolj oddaljeni vasici in se potem počasi vračala proti izhodišču, vasico za vasico.

Ob ogledu sem imel precej mešane občutke. Vasice so res čudovite. Njihova vpetost v strmo obalo, pisane hiše in celotna podoba so res nekaj posebnega. Ampak ves čas se nisem mogel znebiti občutka, da na nekakšen drugačen način tudi naša Izola in Piran po lepoti ne zaostajata kaj dosti. Drugače, seveda, ampak vendarle ...

O Cinque Terre je bilo že toliko povedanega in napisanega, da ne bom preveč razpredal. Mogoče samo še nekaj, kar me je kar precej razočaralo – njihov način glede kopanja v morju.

V zadnji vasici sva si zaželela malo osvežitve v morju. Toda kamor je segal pogled, so bili na plaži skoraj povsod plačljivi ležalniki in senčniki. Tako se nisi mogel kar za eno uro preobleči in skočiti v morje. Mogoče bi še tvegala vstopnino, ampak na vhodu je pisalo, da je vse zasedeno.

Šele precej stran, na koncu tega območja, sva našla majhen prostor med dvema takšnima resortoma z ležalniki, kjer si se lahko normalno namočil v morju. Seveda sva to izkoristila. Čeprav preoblačenje in potem ponovno oblačenje v tisti mivki ni bilo ravno nekaj, česar bi si želel.

Seveda pa nisva bila edina. Cel kup turistov je imel očitno enak problem in smo se tam vsi po svoje znašli.

Po osvežitvi v morju sva se vrnila na železniško postajo. Za las sva zamudila vlak, naslednji pa je bil po voznem redu čez približno pol ure. Vmes sva si privoščila kavico. Pravzaprav bi si lahko privoščila še kaj, saj vlaka očitno še kar ni bilo.

Stavka je pač stavka. Strojevodja se je očitno odločil, da danes ne bo vozil.

Končno je prišel naslednji vlak. Ta sicer ni bil namenjen turistom, ki so si ogledovali Cinque Terre, ampak so nas zaradi stavke izjemoma spustili nanj. Samo da smo se nekako vrnili.

Jaz pa sem komaj čakal, da se vrneva v avtodom. Bil sem res popolnoma izčrpan in tisti dan sem samo še razmišljal o počitku.
Za naslednji dan je bilo napovedano neurje in močan dež. Tokrat mi je napoved vremena prišla še kako prav. Končno sem imel dober razlog, da se ustavim, ostanem v avtodomu in si malo obnovim moči.

10. DAN – LEVANTO

Kot sem napovedal že prejšnji dan, sem se zbudil v precej hudo neurje in močan dež. Malokdaj sem bil tako vesel slabega vremena, ampak tokrat mi je po desetih dneh potovanja prišlo skoraj kot naročeno.

Deževalo je vse do poznega popoldneva, potem pa se je vreme umirilo. Temperature so precej padle, midva pa sva si v dnevu počitka vsaj deloma že obnovila moči, zato sva se z mojo odpravila na sprehod po mestu in na večerjo.

Sprehod po starem delu Levanta je bil v precej hladnejšem in mirnejšem večeru prav sproščujoč. Po vseh preteklih dneh, ko sva bila skoraj ves čas v pogonu, nama je takšen umirjen večer še kako prijal.

Preden sva se vrnila v AD, sva si privoščila še kavico in sladoled. Ob tem sva malo premlevala, kaj bi še lahko obiskala v naslednjih dneh.

Po desetih dneh potovanja sva se odločila, da je počasi čas za povratek proti Sloveniji. Seveda ne naravnost domov – to pri nama očitno ne gre. Odločila sva se, da bova na poti naredila še postanek v kakšnih termah.

Kam in predvsem v katere terme pa je bila tokrat moja domača naloga.

Po povratku v AD sem imel torej novo zadolžitev: najti naslednjo destinacijo.

13.–15. DAN – SAN SERVOLO, BUJE

Tukaj pravzaprav ni prav veliko povedati.

Kdor pozna San Servolo, ve. Ostali pa veliko zamujate.

Naslednji trije dnevi so bili namenjeni neskončnemu uživanju, sproščanju in razvajanju. Topli bazeni, vroče savne, čudovito okolje in seveda tudi odlične pizze. Po vseh kilometrih, ogledih in dogodivščinah, ki sva jih imela za sabo, je bil takšen počitek več kot dobrodošel.

Vmes sva si vzela le eno dopoldne za malo kolesarjenja in ogled bližnjih Buj. Med potepanjem po vasici sva našla še prijetno
trgovinico s tartufi. Seveda nisva mogla mimo praznih rok, zato sva nekaj tartufov kupila tudi za domov.

Drugače pa ... nič posebnega.

Samo uživanje, savne, bazeni, dobra hrana in popoln odklop.

In iskreno – po vsem, kar sva doživela v prejšnjih dneh, nama je prav to tudi najbolj prijalo.

16. DAN – BUJE → MENGEŠ – 141 km

Prišel je zadnji dan najinega dopusta.

Na recepciji sva poravnala račun, za domov kupila še nekaj steklenic njihovega odličnega piva in že sva krenila proti domu.

Po vseh prevoženih kilometrih, ogledih, kopanju, savnah, koncertu, dobri hrani in vseh tistih sprotnih odločitvah je bil čas, da potovanje zaključiva.

ZAKLJUČEK POTOVANJA

Ko sem pred potovanjem delal okvirni načrt, si niti približno nisem predstavljal, kako drugačna bo na koncu najina pot. Od prvotne ideje je ostalo bolj malo, saj sva sproti spreminjala smer, dodajala nove cilje in se velikokrat odločala kar po občutku.
In prav v tem je bil čar tega potovanja.

Potovanje po mojem okusu.

Nekaj ogledov, brez pretiravanja. Menjavanje destinacij, vendar ne preveč. Vmes pa obvezno kakšen dan počitka in na koncu nekaj dni razvajanja za obnovitev moči.

Navsezadnje nisem več najmlajši ...

Vse skupaj je bilo sproščeno, brez napetosti in povsem mirno. Nobenega hitenja in nobene potrebe, da bi morala za vsako ceno uresničiti prvotni načrt. Če nama je bilo nekje všeč, sva ostala. Če nama ni bilo, sva šla naprej. Če se nama je porodila nova ideja, sva ji sledila.

In prav zato sva doživela marsikaj, česar pred odhodom sploh nisva načrtovala.

Najlepši del potovanja je bil zame zagotovo Passo dello Stelvio. Tisti prelaz, razgledi, višina, sončni vzhod in občutek svobode, ko sva tam zgoraj preživela noč – to je bil trenutek, ki mi bo ostal še dolgo v spominu.

Za piko na i pa še San Servolo. Po vseh dogodivščinah, kilometrih in ogledih je bil nekajdnevni počitek v najinem priljubljenem resortu prav to, kar sva potrebovala.

---

NEKAJ ŠTEVILK ZA KONEC

V 16 dneh sva skupaj prevozila približno 2.000 km. Povprečna poraba avtodoma je bila 10,5 l nafte/100 km.

Okvirni stroški potovanja:

nafta: približno 500 €

️ kampi in PZA: približno 350 €

San Servolo: 360 €

️ cestnine: približno 60 €

️ vstopnine + vlak za 5 Terre: približno 240 €

hrana v gostilnah: približno 400 €
Skupaj našteti stroški: približno 1.910 €.

V ta znesek niso vključeni vsi manjši stroški, kot so kavice, sladoledi, parkirnine, kakšen prigrizek in podobne malenkosti, ki se na potovanju hitro naberejo.

KOORDINATE POSTANKOV

Za konec še nekaj uporabnih koordinat najinih pomembnejših postankov – predvsem za tiste, ki bi se po najinih stopinjah radi odpravili tudi sami:

Lipica – parkirišče: 45.6689, 13.8847

PZA Koper: 45.5378, 13.7386

Lago d'Iseo – Tourist Village Breda: 45.73227, 10.09267

Passo dello Stelvio – ovinek pred vrhom: 46.5317, 10.4565

Camping Milano: 45.473651, 9.082877

Levanto – Camping Acqua Dolce: 44.166801, 9.61341

PZA Terme Garda: 45.467899, 10.7503

San Servolo – Buje: 45.42349, 13.676309

In tako se je najina italijanska dogodivščina po približno 2.000 kilometrih končala tam, kjer se je tudi morala – doma v Mengšu.

Še enkrat bi šla?

Brez večjega razmišljanja. Samo pot bi pustila, da se ponovno napiše sproti.

Saj je vendar to čar avtodomarstva!