Citat:
V javnosti se je bivšega papeža prijel vzdevek »papež miru« in veliko ljudi se sprašuje ali si je res to zaslužil. Če želimo biti objektivni pri takšnem presojanju, bi morali najbrž dopustiti, da o tem presodijo njegova življenjska dejanja. Ta pa na žalost, če pobrskamo po njegovem življenju, so vse drugo, samo ne miroljubna, in zdaleč ne tista, da bi se Karel Wojtila smel imenovati kristjan, da ne govorimo o tituli »sv.oče« oziroma, namestnik Boga na Zemlji.
Znano je, da je vojaško diktaturo v Argentini med 1976 in 1983 od vsega začetka podpirala katoliška cerkev. Pod vojaškim režimom so usmrtili okrog 30.000 ljudi. Dogodki so se odvijali med pontifikatom Janeza Pavla II., in se je zanje izvedelo v začetku 80-ih let.
Vprašanje je: Ali je Janez Pavel II. nastopil proti tem škofom in proti tem duhovnikom? Ali se je javno izrekel za oz. proti, ker so v imenu njegove cerkve z blagoslovom duhovnikov ljudi zmetali v morje in ubili? Jasni ne! Odgovorni za ta grozodejstva so še naprej na svojih odgovornih mestih… Nikogar niso sodno preganjali; prišlo je do amnestije. Vatikanski arhivi so, kakor vedno, zaklenjeni.
Katoliška cerkev je podpirala tudi genocid v Ruandi. V 100 dneh so na najbrutalnejši način poklali čez 800.000 ljudi. Katoliška cerkev, kateri pripada 70% Ruandcev, je edina imela avtoriteto, da zaustavi pokol. »Spiegel« piše v št. 1/ 2000: »Večina duhovnikov in nun je leta 1994 brezčutno opazovala pokol ali celo pomagala morilcem. Okrivljeni danes živijo za samostanskimi zidovi v Belgiji, vodijo samostane v Franciji, študirajo teologijo na papeških univerzah ali pa v italijanskih cerkvah pridigajo o ljubezni do bližnjega in odpuščanju.
Vse to je bilo pod pontifikatom tako imenovanega »papeža miru«, Janeza Pavla II., tistega papeža, ki je imel za pravilno tudi intervencijo NATO-vih enot na Kosovu in je takrat, spominjamo se še, izgovoril besede: »Mi končno nismo pacifisti.« Jasno je, da takšne izjave niso združljive z Jezusom iz Nazareta in Njegovim naukom.
Papež Janez Pavel II., ki ga še danes slavijo kot velikega prinašalca miru, je bil torej prav tako zagovornik vojn. Leta 1991 je na primer med takratno vojno proti Iraku, imenovano Golfsko vojno , javno priznal: »Mi nismo pacifisti; nočemo miru za vsako ceno, ampak pravični mir, mir in pravičnost.« (vir: Abendzeitung Muenchen, 18.2.1991)
Vidimo: prastari Avguštinov nauk o tako imenovani »pravični vojni« je bil zelo globoko zakoreninjen tudi pri papežu Janezu Pavlu II. In je prišel tudi v njegov katekizem. Leta 1995, ko je v Bosni divjala vojna, je javno izjavil – proti Jezusovim besedam: Vtakni svoj meč v tulec« (Mt 26, 52) »Pravico do obrambe je treba spremeniti v zaščito civilnega prebivalstva v nepravični vojni.« Ko je nato Abendzeitung iz Muenchna objavil z velikim naslovom: »Papež poziva na vojno«, so mnogi to razumeli kot spodbudo, da, kot zahtevo, da se vodi vojna. Ta papeževa spodbuda je lahko samo katoliška, nikakor pa ne krščanska, oziroma božja.