ne... logika je, da se zrihta lastništvo najprej. Pozdravljam vse, ki gredo v zakon z idejo "dokler naju smrt ne loči" in tako je edino prav, ampak včasih gredo stvari nizbrdo že prej. Ali pa, če prvi napačen umre. So tudi zgodbe, ko so tamlado/mladega ven metali tast in tašča, še raje pa svak/svakinja po tem, ko je sin/hči umrl, priženjen je pa sam z otroci ostal gor v mansardi. Če ne prej pa potem, ko bi človek mogoče spet živeti začel, pa spoznal novega partnerja. Ni treba vedno imeti v glavi ločitev, ki sploh ni možna za zaljubljenca, scenarijev je mnogo, ko neurejene zadeve lahko pomenijo velik glavobol in krhanje odnosov v družini, ki teh scenarijev niso naslavljali, ko bi jih še lahko trezno. Pa gre vse skupaj v maloro, račun pa pobere... se ve, kdo...
Influenferke - Generacija JAZ in nategovanje
- Ustvarjalec teme jazjazjaz
- Začetni datum
tam mi pa sploh ni jasno, kako so se zmenilGre za to, da ce imas bajto vredno 400, je cisto vseeno ali si delil prej ali naknadno. Ker navadno prodaja ne disi drugi strani, pa otroci bi raje ostali v bajti kot sli v luknjo za 200jurjev. Ni problema v primerih, kjer imata zakonca v stumfu vsak svojih 200 za izplacat drugega. Navadno tega ni, kvecjemu se kak kredit od bajte....
Jap, tko je to in nič drugače, mlad pa blesav in zaljubljen pa si, ko se odločiš za take neumnosti, ja to so neumnosti. Sam takrat ne misliš na to.
Jeba je, če ego ne da tega in se to pol odlaša naprej v starost, ko je pa ego še večji, pameti pa zmer manj, in so stvari še težje. Pa dokler grejo stvari po naravni poti je še OK, se nekak vse pogliha, problem lahko nastane, če pride do izvenrednih in tragičnih dogodkov.
Poznam par. Ko sta to predlagala, sta dobila odgovor: "Potem pa naju bosta ven vrgla. Prepisa ne bo, dokler ne umreva."
hudobija je lahko neskončna, tudi od najbližjih, tako da ...ne veš kaj je naboljš.
Glej, po mojih izkušnjah se itak vsi tastari tega bojijo, v resnici se da pa tam pri notarju vse napisat, ko smo bli v zadnjem, ne prvem poizkusu tam, jima je notarka vse razložila. No na konc je zaglavil svak in to je bil zadnji poizkus, ker je škoda živcev od nas vseh, ki živimo v bajti, svak bo pa že dobil svoje ko bo čas za to. Mi pač živimo dalje in se s tem ne obremenjujemo več.
v času inflacije so se, kdor je bil priden, z delavsko plačo zidale (pre)velike hiše
glede na stanje nepremičnin na trgu in izkušnjah kolegov/znancev je moja opisana zgodba precej pogosta - samemu mi pa na misel ne pride, da bi gledal moje ali njene starše dnevno v istem objektu - sem raje "blokar" na svoje, kot v hiši, kjer etažno in lastniško zadeve niso najine, ker ma nekdo od staršev miselnost iz leta 1985
glede na stanje nepremičnin na trgu in izkušnjah kolegov/znancev je moja opisana zgodba precej pogosta - samemu mi pa na misel ne pride, da bi gledal moje ali njene starše dnevno v istem objektu - sem raje "blokar" na svoje, kot v hiši, kjer etažno in lastniško zadeve niso najine, ker ma nekdo od staršev miselnost iz leta 1985
Ja glej, so različne situacije in različni vhodni podatki, ko se odločaš za nekaj takega. Na prvo žogo je res tako kot praviš, če pa pogledam nazaj je pa definitivno več plusov kot minusov, tko za nas kot stara dva. Za njiju jih bo plusov vedno več in zadnje leto to še kako ugotavljata. Bi blo pa definitivno bolje, če bi stvar uredili kot je bilo dogovorjeno že prej.
Ker se ga je po sestanku, prisoten je bil na njuno željo, šel nalit v svoj redni punkt in so ga modro prepričal "prjatli" da ga bo sestra nategnila in je prišel nažgan ko afna še isti večer vpit na tastare in sestro. Naslednji dan mu je blo sicer žal, sam za stara dva je blo zadost, da sta lohk zadevo spet preložila. Gre pa seveda za prepis najinega dela na hčerko, ki ga brez naju sploh bilo ne bi. Zanimivo pri vsem je pa to, da noben vključno z njim ne zanika, da nama ta del pripada, saj sva ga ustvarla, kot midva ne zanikava njegovega dela ki mu pripada po tastarih. Ko pa pridemo do uradnjih zadev pride pa starokopitnost na plano.
Lahko bi prišlo do tega, pa ni in ne bo, ker je moja žena, njuna hčerka, njegova sestra predobra duša za kaj takega. Jest gledam od daleč vse dokler ne ratajo prehudi do nje.
Pišem pa to izključno zato, da še kdo ne bo naredil podobne neumnosti, kot sva jo midva. Zadevo je treba uredit na papirju, čeprav ustni dogovori, ki jih potrdijo priče tudi nekaj veljajo. Sam za to se morajo napajat odvetniki.
No saj nekateri kaj takega žal dejansko tudi storijo tako da ta strah (na splošno) ni ravno iz trte izvit
Kar pa seveda še ne pomeni, da bo to naredil vsak in da je preventivno najbolj smiselno čakati na smrt lastnika nepremičnine.
Ta scenarij ni možen, če se zadeva napiše pravilno pri notarju in je potem v zemljiški knjigi napisano to. Pa ne da ti tega ne veš. Še posebno pa če tastari ostanejo lastniki svojega dela hiše, kot bi bilo v našem primeru.No saj nekateri kaj takega žal dejansko tudi storijo tako da ta strah (na splošno) ni ravno iz trte izvit
Kar pa seveda še ne pomeni, da bo to naredil vsak in da je preventivno najbolj smiselno čakati na smrt lastnika nepremičnine.
Meni je že jasno kako in kaj saj sem v zelo podobni situaciji kot ti ampak pri vseh pa žal ni tako in deejansko obstajajo prav grozni primeri izigravanja starih ljudi potem pa saj veš kako se širijo take info - dober glas seže v deveto vas, slab pa še dlje...