evtanazija
- Ustvarjalec teme doctorz
- Začetni datum
No tudi vecina v anketi na rtv je za torej zakaj zdravniki bluzijo da mi kot narod nismo zreli za to???
Se strinjam z Dentexom.
Domačim sem že pred časom povedal, da, če me zadane kap, nikamor priklapljat!
Svakov fotr je bil po kapi 5 let priključen na aparature, ki so ga držale pri življenju. Itak se ni zbudil, ležal je v domu upokojencev, ki seveda ni zastonj. Kljub dobremu penzjonu so morali domači krepko doplačevati vsak mesec. Uni so hodili na obiske dnevno, brez da bi dobili povraten odziv. No in jaz tega nočem. Ko vidiš zenice, ko posvetijo z baterijo v oči, razprte kot v temi, brez reakcije, ti je jasno, da umetno vzdrževanje življenja nima smisla. Ko sem rekel, da tako življenje sploh ni življenje, so me grdo gledali, a le zaradi verskega fanatizma svakinje. Svaku je bilo vse jasno, rekel pa ni nič, zaradi ljubega miru v bajti.
Domačim sem že pred časom povedal, da, če me zadane kap, nikamor priklapljat!
Svakov fotr je bil po kapi 5 let priključen na aparature, ki so ga držale pri življenju. Itak se ni zbudil, ležal je v domu upokojencev, ki seveda ni zastonj. Kljub dobremu penzjonu so morali domači krepko doplačevati vsak mesec. Uni so hodili na obiske dnevno, brez da bi dobili povraten odziv. No in jaz tega nočem. Ko vidiš zenice, ko posvetijo z baterijo v oči, razprte kot v temi, brez reakcije, ti je jasno, da umetno vzdrževanje življenja nima smisla. Ko sem rekel, da tako življenje sploh ni življenje, so me grdo gledali, a le zaradi verskega fanatizma svakinje. Svaku je bilo vse jasno, rekel pa ni nič, zaradi ljubega miru v bajti.
Andrej Troha
Nekoč davno, v lepih časih, so ljudje umirali od starosti. To so bili dostojnejši časi, časi, ko so moški pridržali vrata ženskam in sneli klobuk. To so bili časi, ko so ljudje spoštovali umirajoče. Danes je drugače. Danes se ne da umreti od starosti, umreti dostojno. Enostavno nimaš pravice.
Tudi moj oče ni imel te pravice. Osem let ga je davil parkinsonizem. Vlačili so ga po ordinacijah, od enega specialista k drugemu. Edina konstanta je bila, da bo jutri slabše. Proti koncu smo mu v grlo porivali cele pesti zdravil, po 20 tablet, eno za drugo. Nekaj jih je bilo starih, nekaj poskusnih, večina pa je bila namenjena lajšanju stranskih učinkov. Zadnjih nekaj let to ni bil več moj oče, ampak nekaj, kar je medicina vzdrževala pri življenju. Med biti živ in živeti je velika razlika. In oče je v redkih trenutkih lucidnosti, ko so se zdravila ravno prav razporedila, prosil za smrt.
Zato spoštujem pravico do smrti, do dostojnega konca. Zato podpiram evtanazijo, tega zdravnika, pacienta in družino. "Dajmo zaključit redakcijo", je nekoč cinično pripomnil moj oče. Dajmo!
Nekoč davno, v lepih časih, so ljudje umirali od starosti. To so bili dostojnejši časi, časi, ko so moški pridržali vrata ženskam in sneli klobuk. To so bili časi, ko so ljudje spoštovali umirajoče. Danes je drugače. Danes se ne da umreti od starosti, umreti dostojno. Enostavno nimaš pravice.
Tudi moj oče ni imel te pravice. Osem let ga je davil parkinsonizem. Vlačili so ga po ordinacijah, od enega specialista k drugemu. Edina konstanta je bila, da bo jutri slabše. Proti koncu smo mu v grlo porivali cele pesti zdravil, po 20 tablet, eno za drugo. Nekaj jih je bilo starih, nekaj poskusnih, večina pa je bila namenjena lajšanju stranskih učinkov. Zadnjih nekaj let to ni bil več moj oče, ampak nekaj, kar je medicina vzdrževala pri življenju. Med biti živ in živeti je velika razlika. In oče je v redkih trenutkih lucidnosti, ko so se zdravila ravno prav razporedila, prosil za smrt.
Zato spoštujem pravico do smrti, do dostojnega konca. Zato podpiram evtanazijo, tega zdravnika, pacienta in družino. "Dajmo zaključit redakcijo", je nekoč cinično pripomnil moj oče. Dajmo!
Ksz
Preden se zaženemo v debato o tej temi, bi bilo dobro razčistiti osnovne pojme, o katerih debatiramo. Poznamo pasivno in aktivno evtanazijo. Pasivna je npr. odklop aparatov terminalno bolnega ali predoziranje s protibolečinskimi sredstvi ob dejanskem blaženju bolečin, kar je npr. pri raku v terminalni fazi pogost pojav. Ko je bolečina tako velika, da človek tudi sam pritiska na tisti gumb za malo olajšanja. Pasivna evtanazija ni in nikoli ni bila sporna. Drugo je aktivna evtanazija, kjer človeku, ki je povsem sposoben preživetja, nekdo skrajša življenje. Npr. z ustrelitvijo, zastrupitvijo itd. Aktivna evtanazija bolj vleče na umor in je odprta za ogromno zlorab.
Preden se zaženemo v debato o tej temi, bi bilo dobro razčistiti osnovne pojme, o katerih debatiramo. Poznamo pasivno in aktivno evtanazijo. Pasivna je npr. odklop aparatov terminalno bolnega ali predoziranje s protibolečinskimi sredstvi ob dejanskem blaženju bolečin, kar je npr. pri raku v terminalni fazi pogost pojav. Ko je bolečina tako velika, da človek tudi sam pritiska na tisti gumb za malo olajšanja. Pasivna evtanazija ni in nikoli ni bila sporna. Drugo je aktivna evtanazija, kjer človeku, ki je povsem sposoben preživetja, nekdo skrajša življenje. Npr. z ustrelitvijo, zastrupitvijo itd. Aktivna evtanazija bolj vleče na umor in je odprta za ogromno zlorab.
Pod pasivno lahko spada tudi zavrnitev nesmiselnega zdravljenja. Tako je mati Tereza pred smrtjo zahtevala, da je ne priklapljajo na aparate in zahtevala zase obravnavo kot za slehernika v Kalkuti. Pod človeško dostojanstvo spad tudi dostojanstvena smrt, kamor seveda spada tudi pravica do zavrnitve nesmiselnega zdravljenja in podaljševanja agonije.
To vsekakor drži. Kakor drži tudi, da je na tem področju velika možnost zlorab (od dedovanja, do odvzema organov za nadaljno transplatacijo in vse vmes - vseh variant se normalen človek itak ne more domisliti...).
Mnenje zdravnikov je pomembno, zdrava pamet (tistih, ki bi odločali) pa še bolj. Vsekakor pa nihče ne bi smel ugovarjati jasno izrečeni volji pacienta. Če jaz rečem, da se mi v primeru možganske kapi (z znaki navedenimi v prejšnjem postu) ne nudi ustrezne in pravočasne "pomoči", naj to pomeni, da je nočem in naj gredo reševalci prej na malico, pol pa do mene. Verjetno bo to dovolj za izpolnitev moje želje, izrečene pri polni zavesti in zdravju.
Mnenje zdravnikov je pomembno, zdrava pamet (tistih, ki bi odločali) pa še bolj. Vsekakor pa nihče ne bi smel ugovarjati jasno izrečeni volji pacienta. Če jaz rečem, da se mi v primeru možganske kapi (z znaki navedenimi v prejšnjem postu) ne nudi ustrezne in pravočasne "pomoči", naj to pomeni, da je nočem in naj gredo reševalci prej na malico, pol pa do mene. Verjetno bo to dovolj za izpolnitev moje želje, izrečene pri polni zavesti in zdravju.
