Citat:
Uporabnik Jernej pravi:
Kot sem že napisal, sem radoveden, kaj je razlog, da odrasel človek zamenja ateizem za teizem. Zagotovo JE razlog. In vsekakor ne nekaj tako obrabljenega in klišejskega kot "iskanje notranjega miru".
Oziroma drugače, dokler tovrstne osebe ne srečam, bom žal mirno privzel, da si si to izmisliil. Oprosti, ampak naključnemu internetnemu anonimnežu pač ne bom verjel na besedo.
Tisto glede stave sem res pregledal. Pač figure of speech.
Kar pa se tiče prepričanosti o svojem prav:
Citat:
Uporabnik Jernej pravi:
VSAK bright / ateist dopušča VSE možne scenarije razlag sveta... dokler bodo utemeljeni. Če se jutri zobna miška spusti z neba in pove, da je resnična... bom sicer izjemno začuden, ampak vsekakor si ne bom zatiskal oči pred dejstvi.
Obratno - da bi pa katoliban priznal, da je možno, da se moti... well, I yet have to see that. Imaš mogoče ti dovolj ponižnosti pred naravo? Da priznaš, da morda gre pri tebi zgolj za zablodo?
Tole sem sicer napisal mosseeru, ampak tudi tebe pozivam k komentarju.
Opa, to je pa drug ton. Me veseli.
Nek razlog je gotovo bil, to je jasno - ni preprosto hodil po ulici in ko je šel mimo cerkve mu je kapnilo Od zdaj naprej bom pa katolik! Repliciral sem samo temu, da naj bi bila zadaj strašna stresna izkušnja, ki ga je pahnila v to. (Pri nobenem od teh, ki sem jih omenil, ni bila.) Kaj točno pa je bil tisti vzgib, da je spremenil svoj pogled na vero, ga pa res nisem intervjuval. Oz. ti lahko čisto na splošno kar sam odgovorim: korist. Očitno ima od tega, da vsake toliko zavije v cerkev, neko korist - a je to zgolj duševni mir ali še kaj, to ve on. Kaj pa drugega ljudje iščejo v veri kot korist? Sliši se grdo, ma je v končni fazi res - tako kot jim nekdo nudi neko drugo "storitev", jim cerkev ponudi reciva temu duhovno oskrbo. So zaradi tega neumni? Ravno toliko kot tisti, ki si pred spanjem nastavijo glasbo na radiu, da ob njej mirno zaspijo. Saj kaj pa je glasba drugega kot valovanje in ni vrag, da lahko zaspim brez tega fizikalnega pojava! Ampak zakaj bi, če lahko to storim drugače. Pa četudi mi bo nekdo rekel, da pravzaprav takrat škratki nosijo tone v moja ušesa - ni problema, naj kar, vse dokler je meni lepo in fino zaspim.
Glede Rdeče kapice oz. pravljičarstva v religiji: ti gledaš na religijo skozi perspektivo tega, kaj religija ni - torej ni dovolj znanstveno utemeljena, ni dokazov za te pravljice, itd. Ja, imaš kar prav. Ampak so tudi taki, ki pa v tej isti religiji najdejo vse kaj drugega, nekaj, kar jim nudi nekaj pozitivnega in zaradi tega te pravljice pač kupijo. In so tudi taki (to sem že parkrat napisal), ki se pravljičarstva jasno zavedajo, pa vseeno vsake toliko gredo k maši. Ker jim očitno paše, odgovarja, najdejo v tem nek notranji smisel.
Na isti način lahko ocenjuješ vsak pojav - ravno zato sem ti navrgel Hipokrata. A ne bi bilo neumno, če rečeš, da je sodobna medicina zgolj sledenje navodilom nekega starokopitneža (saj kaj pa je on vedel o današnjih boleznih), prerivanje za nočna dežurstva in eksperimentiranje s pacienti na operacijski mizi, kje je njihov prag bolečine? Ne vem, meni se zdi kaj podobnega absurd, pa vendar se najdejo takšni, ki mislijo precej podobno. Spet drugi pa v tej isti medicini najdejo vse kaj drugega. In isto kot si ti dal skozi Hipokrata in po vsej verjetnosti ugotovil, da pravzaprav se pa da od te starine celo odnesti kaj koristnega (pa čeprav samo v simbolnem smislu), tako nekdo drug potegne nekaj koristnega iz mrmranja recimo očenaša. Je zato neumen?
Do nadaljnjega lahko mirno ostane privzeto, da sem si jaz to izmislil -imaš povsem prav, nenazadnje ne poznaš ne mene ne njega, ne vseh preostalih ne-doktorjev. To me ne moti. Me pa je zmotilo "katolibaniziranje". Odkloni so povsod, povsod se najdejo radikalci in radikalnost je problem! Tu ni dvoma in glede tega mnenja ne vidim nič spornega. Ampak zaključiti, da so pa zdaj vsi, ki so v isti veri, kar izenačenimi s tem procentom radikalcev, z istimi mislimi in istimi neumnimi nagnjenji? In če je neumen eden (torej skrajni fanatik), so avtomatično neumni vsi? No ja, tu se pa tudi meja mojega dobrega okusa neha.
Mislim, da sem odgovor na tvoj zadnji citat (posredno) dal že nekje vmes, v enem drugem odgovoru. In sicer, da ima tudi verovanje/religija neko mejo. Recimo to, da se vsake toliko pojavi pompozna napoved, da se bo zdaj zdaj spustil nekdo z višav in prinesel konec sveta (pač dajem blazno banalen primer neke skrajne ideološke premise). Dokler je to zgolj in samo del nekega verskega prepričanja, je vse ok. Da pa bi si nekdo, ki razširja takšno vero (ker to pa je dejansko zgolj in samo vera, brez ene same prvine razuma) prilastil pravico, da prične na podlagi tega, kdo v to zloglasno napoved veruje in kdo ne, deliti ljudi na pametne in neumne, satane in brate, tu je pa vera že prešla svoje okvirje. Če že, je namenjena združevanju, ne ločevanju in izobčenju.
Pri brezkompromisnem vztrajanju pri svojem mnenju in zanikanju vsega ostalega ponavadi vztrajajo ravno radikalci. Sem že napisal, da radikalnost ne prinaša kaj dobrega?
Spet mi ne boš verjel, če ti povem, kakšno mnenje ima o religiji par duhovnikov, ki sem jih slučajno spoznal. Zdaj pa dilema - kako naj jih označim? Za pametne, ker dopuščajo možnosti zmote v sami veri, ali za neumne, ker niti sami ne verjamejo temu, kar načeloma predajajo naprej? Kriterij moje presoje je bil tukaj precej "kmečko-logičen" - oceni jih po tem kakšni so kot ljudje, dobri ali slabi, s svojim delom in zgledom združujejo ali ločujejo? Glede na to, kolikor sem jih imel priliko spoznati, so vsi delali v smeri, da od sebe dajo nekaj dobrega in ljudem pomagajo, kakor pač najbolje zmorejo. Zadosten razlog, da se jih prizna kot normalne, da ne rečem celo inteligentne, ker iz sebe dajejo svoj pozitivni maksimum? Za ene da, za druge niti slučajno ne.